Ko se je znova pridružil duhovnikom, je povedal: »Zanimivo, ampak nič ni več pomembno. Še včeraj so bili čevlji moja najdragocenejša lastnina. Danes mi ni več mar. Dovolj je en par.«
Pater Cieslik je pristavil: »Res je. S sabo sem hotel vzeti knjige, potem pa sem pomislil: 'To ni pravi trenutek za knjige.'«
Lažje ranjeni so ga vlekli za rokav in rotili, naj gre pomagat huje poškodovanim. Ko so ga v samih nogavicah vlekli sem in tja, je izgubil ves občutek za strokovnost in nehal delati kot izurjen zdravnik in sočuten človek; postal je avtomat, mehanično je brisal, pivnal, povijal, brisal, pivnal, povijal.
Star je bil petdeset let, zdrav, družaben in umirjen in z veseljem je preživljal večere ob pitju viskija s prijatelji, vedno zmerno in da je pogovor lažje tekel. Pred vojno je kupoval imenitne uvožene znamke iz Škotske in Amerike; zdaj je bil popolnoma zadovoljen z najboljšo japonsko znamko Suntori.
Atomska bomba je pobila sto tisoč ljudi in ta šesterica je bila med preživelimi. Še vedno se sprašujejo, zakaj so preživeli, medtem ko je toliko drugih umrlo. Vsak našteva številne naključne ali hotene podrobnosti, ki so ga rešile – pravočasen korak, odločitev zateči se v zaprt prostor, vožnja s prvim namesto z drugim tramvajem. In danes vsak od njih ve, da je s preživetjem živel ducat življenj in videl več smrti,
kot je kadarkoli pričakoval. Takrat nihče ni vedel ničesar.
Knjiga je posoda in hkrati tekočina. V bralcu zabriše meje, da zaplava po igri, ki se jo gre z njim. Bralec se lahkotno poigra s prebranim in ob tem nasmeji. Nasmeji se tako prebranemu kot samemu sebi. Opomni ga, da je vse, popolnoma vse, vendarle izmišljeno. Navsezadnje je izmišljen tudi on sam. No, izmišljeno je, kar misli, da je.
V trenutku tega spoznanja se vse, kar je izmišljeno, prezrcali nazaj samo vase kot naglo sneta nogavica v najstvarnejšo stvarnost, kar jih je kdaj bilo. Predlagati kaj takega je mogoče le v zadosti dovršeni, a ne popolni knjigi.
Ves čas na svetu imam, a kaj počnem? Podim se po kletki svojih misli kot stonoga po umivalniku. Norec!
Pogladila me je po prstih. »Kaj se dogaja?«
»Praznim se.«
»Čuden občutek, kajne?«
Pihnil sem skozi nos. »Vse okrog sebe moramo polniti, da dela, človek se, kako čudno, mora prazniti.«