Knjiga je posoda in hkrati tekočina. V bralcu zabriše meje, da zaplava po igri, ki se jo gre z njim. Bralec se lahkotno poigra s prebranim in ob tem nasmeji. Nasmeji se tako prebranemu kot samemu sebi. Opomni ga, da je vse, popolnoma vse, vendarle izmišljeno. Navsezadnje je izmišljen tudi on sam. No, izmišljeno je, kar misli, da je.
V trenutku tega spoznanja se vse, kar je izmišljeno, prezrcali nazaj samo vase kot naglo sneta nogavica v najstvarnejšo stvarnost, kar jih je kdaj bilo. Predlagati kaj takega je mogoče le v zadosti dovršeni, a ne popolni knjigi.
Ves čas na svetu imam, a kaj počnem? Podim se po kletki svojih misli kot stonoga po umivalniku. Norec!
Pogladila me je po prstih. »Kaj se dogaja?«
»Praznim se.«
»Čuden občutek, kajne?«
Pihnil sem skozi nos. »Vse okrog sebe moramo polniti, da dela, človek se, kako čudno, mora prazniti.«

