Dobre knjige
4628 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Škrbine E-knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Gašper Kralj

Škrbine

Ljubljana, Založba/*cf, 2020

Št. strani: 249


Zbirka: Zelena zbirka
Žanr: družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Škrbine, drugi roman Gašperja Kralja, prevajalca iz španščine in pisatelja, je letošnji prejemnik Cankarjeve nagrade in eden od finalistov za Kresnika 2021. Pisatelj pravi, da je pri pisanju uporabil nekaj avtobiografskih potez, da pa v celoti nikakor ne gre za avtobiografijo. Besedilo je nizanje škrbin sodobnega življenja, kot vezna točka dogajanja izstopa rojevanje knjige. Rojen je tudi otrok, vendar je vloga njegovega komaj začetega življenja zaenkrat neopredeljena. Zgodba o pisanju se začne s srečanjem njega in nje, prekarnega slovenskega prevajalca in potencialnega pisatelja in Katalonke Klare, arhitektke z zaporniško preteklostjo in priložnostno turistično vodičko. Prizorišče njunih srečevanj je razdrobljeno, to so ulice in trgi, parki, posamezne zgradbe, lokali, mestni promet v Barceloni, Pragi, na Dunaju in v Ljubljani. Najpogosteje pa komunicirata kar prek zaslonov svojih prenosnih računalnikov in s SMS sporočili. Notranji dialogi in zapiski obeh razkrivajo njuno različnost ob doživljanju istega dogodka. On po njenih navodilih raziskuje življenjsko zgodbo svoje skrivnostne babice Vere, ona ga ob tem na zagoneten način povezuje s svojim pokojnim očetom, nesojenim pisateljem. Veliko je osredotočanja na naključne detajle, medtem ko je celota ves čas izmuzljiva. In ravno to je čar tega branja, ubeseditev negotovega tavanja skozi prostore vsakdanjosti.



Odlomek iz knjige

S Klaro sva se slišala skoraj vsak dan. Navadno zvečer. Nekaj časa sva klepetala. Potem mi je pred spanjem še kaj napisala. Ali pa mi je najprej poslala mail in me pozneje poklicala. Lažje se izrazm, če napišem, mi je rekla. Ko sem bila noter, sem napisala veliko pisem. Precej takih, ki jih ne bi pokazala nikomur. Bila so samo zame, da bi razkadila tesnobo. Pa tudi zato, ker je napisano dober preskus, da vidim, ali so mi stvari jasne, je rekla. Včasih da kaj napiše samo zato, da vidi, ali razume. Pri meni je drugače, sem rekel. Če o stvareh nimam pojma, blebetam. Če se mi o njih vsaj približn sanja, sem tiho. Pišem pa vse drugo kot tisto, kar imam v mislih. Navadno napisano nima zveze s tem, kar me muči.

(str. 39)

Nagrajena knjiga: 

Cankarjeva nagrada 2021

Cobiss povezava
Škrbine - Biblos



Ključne besede: POTOVANJE, BARCELONA, PRAGA, DUNAJ, DRUŽINSKI ODNOSI, ZAPOR, BOLEZEN, ALKOHOL


Prispeval/-a: Jana Maja Valentinčič, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 15.6.2021 22:04:19
Zadnja sprememba: 29.6.2021 9:07:19
Število ogledov: 942



Kritike

Pisatelj, prevajalec in doktor socialne antropologije Gašper Kralj (1974), ki je v preteklosti kot aktivist deloval tudi v Mehiki in Gvatemali, se je leta 2010 odpravil v Španijo, natančneje v Katalonijo, kjer se mu je porodila ideja za njegov romaneskni prvenec Rok trajanja (Založba/*cf., 2016). V njegovem drugem romanu Škrbine (Založba/*cf., 2020), ki je pisatelju leta 2021 prinesel Cankarjevo nagrado ter nominacijo za nagrado Evropske unije za književnost, poleg tega pa se je uvrstil tudi v ožji izbor finalistov za nagrado kresnik, se Katalonija pojavlja kot motiv, a predvsem kot ena izmed prostorskih umeščenostih, značilnih za omenjeni roman.


V Škrbinah spremljamo navidez povsem enostavno zgodbo. Brezimni protagonist, ki je podobno kot pisatelj tudi sam prevajalec, ujet v prekarizacijo lastnega poklica, ki ga vselej spremlja trajna negotovost, kar lahko v romanu beremo tudi kot kritiko sodobnim oblikam dela, se zaplete v ne povsem jasno definiran odnos s Katalonko Klaro, strastno bralko, ki je v preteklosti preživela štiri leta v zaporu zaradi tihotapljenja hašiša iz Maroka v Švico. Kljub temu da njun odnos postaja vse bolj intimen, je dozdevni ljubezenski odnos vse prej kot to. Kralj preko njune interakcije v romanu vzporedno izrisuje vse simptome sodobnih odnosov, ujetih v individualistično dobo odtujenih čustvovanj, ki sicer izgledajo poglobljeni, a so v svojem bistvu docela banalni in površinski.


Oba protagonista prehajata med prostori, ki so kot beremo na zavihki knjige »temeljno vezivo pripovedi«, saj se preko prostorov – protagonista se namreč srečujeta v Barceloni, Pragi, Ljubljani in na Dunaju – ustvari edinstvena motivika prostora, in to ne le fizičnega, temveč tudi virtualnega, saj si protagonista izmenjujeta sporočila tudi preko spletnih orodij komunikacij. Fizičnemu in virtualnemu prostoru se v romanu pridruži tudi mentalni prostor, ki ga je moč opaziti preko toka njunih misli in menjajočih se perspektiv pripovedi, s čimer se v romanu vzporedno menjajo tudi narativne ravni. Tovrstna menjava se dogaja skozi dve prvoosebni pripovedi. Vse to ustvari svojevrstno interakcijo, polno komunikacijskih šumov, ki navsezadnje nakazujejo na postmodernistično nezmožnost homogene in singularne resnice. Avtor, pojasnjujoč naslov knjige, skladno s tem pojasnjuje, da se knjiga posveča »prazninam, vrzelim, zamolkom in mankom«.


Ravno v oziru na praznine in vrzeli, lahko tako v romanu spremljamo tudi protagonistove poskuse pisanja romana o svoji babici, Veri Moretti, partizanki, ki je po 2. svetovni vojni v Pragi študirala strojništvo. K pisanju ga je nagovorila Klara, ki mu tudi sicer pomaga z urejanjem gradiva in strukturiranjem nastajajočega literarnega dela. Znotraj romana je tako eden glavnih motivov ravno pisanje romana in njegovo nastajanje, ki vključuje začetno raziskavo, znotraj katere protagonist po arhivih išče morebitne podatke, ki bi jih lahko vključil v nastajajoči roman. A ravno tako kot odnos med protagonistoma, je tudi nastajajoči roman fragmentiran, sestavljen iz faktografskih, težko povezujočih drobcev, suspenzov in navsezadnje škrbin, ki jih vseskozi spremlja refleksija o lastnem pisanju in pomenu pisanja nasploh. Izpraševanje lastnega pisanja postane eden izmed najbolj pomenljivih momentov romana, ki na subtilen in indirekten način zavzema kritično pozicijo tudi do samega statusa pisatelja.


Škrbine se, kot lahko beremo iz utemeljitve strokovne žirije Cankarjeve nagrade »bralcu ponujajo kot samorefleksija o mejah in možnostih ubeseditve življenjskega dogajanja in človekovega postajanja«. Roman je, kot je ob podelitvi nagrade pojasnil Gašper Kralj, hommage pokojni urednici pri Založbi/*cf. Zoji Skušek, ki jo vsebina romana indirektno tudi omenja.


 


 


 




Aleksandra Gačić, 25. september 2022