| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2021 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
Avtorji |
| Ključne besede | Duševne bolezni, Duševni bolniki, Osebne izkušnje, Psihiatrične bolnišnice, življenjske zgodbe |
Glavna junakinja Eva se znajde v psihiatrični bolnišnici. V dnevnik zapisuje svoje izkušnje in premišljevanja, beleži tudi zgodbe drugih pacientov, njihove medsebojne odnose in vsakdanje dogodke na oddelku. Zdi se, da avtorica pri pisanju sledi skrbno zamišljenemu loku pripovedi. V uvodu, kjer osebno nagovori bralca, sledimo njenim mislim o zdravju in bolezni kot relativnih pojmih in kulturno specifičnih terminih. V naslednjih poglavjih od blizu spoznavamo junakinjo Evo in njen notranji svet. Odkrivamo njeno zgodbo od izbruha bolezni do izhoda iz bolnišnice. Z njo delimo spomine na travmatične dogodke iz otroštva, ki so povzročili bolezen. Njeno pisanje je včasih lirično, vedno pa toplo, iskreno in navdihujoče. V teh zgodbah odkrivamo pokončno in optimistično osebo, ki zaupa vase in se pogumno upre družbenim pritiskom. Veliko ji pomenijo umetnost, ustvarjalnost, samota in pravica biti to, kar si. V zadnjem poglavju je avtorica povezala osebne izkušnje in znanstvena dognanja, kar kaže na njen temeljit študij (predvsem) antropološke literature.
Čeprav izmišljeno, delo temelji na zgodbah resničnih ljudi in je delno avtobiografsko, iz spoštovanja do zasebnosti pa je avtorica spremenila imena nastopajočih. Dragoceni so tudi njeni pronicljivi psihološki uvidi in opisi različnih duševnih stanj. Posebno občutljivost kaže do vprašanja spoštovanja človekovega dostojanstva in bolnikovih pravic. K ponotranjenju občutka “biti nor” žal velikokrat prispeva psihiatrična stroka sama in neustrezen odnos zdravstvenega osebja do pacientov.
So tablete res edino, kar lahko pozdravi ranjeno dušo? Morda pa se je potrebno le sočutno, z nežnostjo in pogumom dotakniti svoje najgloblje bolečine, da lahko iz zaceljenih ran zrasejo najlepše rože. V akutnih stanjih se tako psihiatrična bolnišnica izkaže za varno okolje, ki omogoča stik s seboj.
Avtorica je med drugim na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo zagovarjala diplomsko delo z naslovom Liminalnost psihiatričnega zdravljenja. Knjigo »182 dni« je namenila vsem bolnikom, njihovim svojcem, prijateljem in zdravstvenim delavcem, ki bi radi bolje razumeli duševnost psihiatričnih bolnikov, njihova prizadevanja in željo po zdravju in sreči. Je njen prispevek k preseganju stigme, ki je v našem okolju žal še vedno prisotna in zaradi nje trpijo tako bolniki kot njihove družine. Zgodbe, napisane z dobršno mero humorja, vas bodo ganile do srca in vas spodbudile k razmišljanju in preverjanju splošno sprejetih trditev.
Objavljeno: 19.03.2021 15:13:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:50
“Spomnila sem se, da sem kot otrok skozi šipo avtomobila rada opazovala tujce in si predstavljala, kdo ti so in kam so namenjeni. Podobno sem počela zdaj. Opazovala sem starejšo gospo, kako zatopljeno hodi po tlakovani uličici, in njeno lično torbico, v katero je spravila dnevne nakupe. Morda ji je ime Marija in se zdaj odpravlja domov k možu. Zagotovo je odšla tudi do lekarne po zdravila, ki jih mož potrebuje…
Zazrem se v nebo. Vejevje je mirovalo. Na vejah, oropanih listja, je bilo še nekaj snega, ki se je zaradi sončnih žarkov hitro talil. Razmišljala sem o svojem skorajšnjem odhodu. Odpustili me bodo v petek. Vedela sem, da mi je danes na družabnem večeru namenjeno majhno presenečenje, zato sem se spraševala, kdaj in kako ga bosta Matjaž in Ana izbrala ter kupila, saj bom med nakupi ves čas zraven. Nasmehnila sem se, saj sem vedela, da ima Matjaž zagotovo načrt.” (str. 121-122)
