| Žanr | pesem, spomini |
| Narodnost | francoska literatura, slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Buča |
| Ključne besede | Dvojezične knjige, Francija, Francoščina, Izseljenci, Pesmi v prozi, Slovenke, Spomini |
Antonia Bernard se je rodila na Štajerskem leta 1942. Leta 1961 je odšla v Pariz in si tam ustvarila družino. Na sorbonski univerzi je diplomirala iz francoske književnosti in ruščine. V svojem doktoratu je predstavila Kopitarja kot utemeljitelja evropske slavistike. Po njeni zaslugi je slovenščina postala izbirni predmet na francoski maturi. V francoščino je prevedla Borisa Pahorja, Draga Jančarja, Edvarda Kovača in Franceta Balantiča.
Leta 2014 je izšla njena knjiga Slovarček osirotelih besed.
Knjigo Cvetje bolečine je pisala v francoščini, za slovenski prevod sta poskrbela dr. Miha Pintarič in dr. Špela Žakelj. Knjiga je razdeljena na dva cikla, Cvetje in Spevi bolečine. Vsebuje pesmi in prozne utrinke, ki jih dr. Marija Stanonik v spremni besedi opredeli kot pesmi v prozi.
Avtorica v svojih besedilih govori o naravi, letnih časih, svetlobi in temi, cvetju, potokih, gozdovih, oblakih, ognju, vetru in morju. Spominja se otroštva, domačije, travnikov, njiv, staršev, vnučka, pa tudi Pariza, Ohrida … Na papir izlije svoja najintimnejša občutja in čustva, žalost, stisko, bolečino, strah, obup, željo po smrti. Vsemu trpljenju navkljub pa verjame v življenje in v ljubezen, “ki daje in zase ne terja ničesar”, kot je 5.8.2010, tri dni pred svojo smrtjo, napisala svojemu vnučku. Pretresljivo lepa, globoka in ganljiva knjiga pesmi in proznih utrinkov.
Vzpor. franc. in slov. besedilo. , 300 izv., Pesnica bolečine in cvetja / Franc in Antonija Verovnik: str. 12-16. , Poeticae flores almae dolorosae / Florence Gacoin-Marks: str. 17-25. , Ljubezen za večno / Marija Stanonik: str. 186-207.
Objavljeno: 28.11.2020 22:49:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:25
OTROŠKO LJUBKOVANJE
“Veter je zapihal v mojih vejah,
rajska ptica se je približala
in sapa se je dotaknila oleandrovih cvetov.
Jelen je zbežal v moje gozdove.
Veter z morja je iztegnil dlan,
potok se je izlil na skalo,
pogled je razširil svoj vonj
in srce se je v tišini razgalilo.
Ta tvoj poljub na mojem licu
mi je spremenil svet.
Trpljenje in strah sta se umaknila.
Za ta trenutek bodi zahvaljen za vedno,
moj mali Pavlek.”
(str. 183)
