Dobre knjige
4627 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Robovi E-knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Peter Semolič

Robovi

Ljubljana, LUD Literatura, 2020

Št. strani: 80


Zbirka: Prišleki
Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

Morda pa je vse skupaj res del večjega načrta. (str. 28)

Peter Semolič je jezikoslovec in sociolog kulture, ki piše poezijo, prozo, radijske igre, esejistične in publicistične članke ter prevaja iz angleščine, francoščine, srbščine in hrvaščine. Doslej je izšlo dvanajst samostojnih pesniških zbirk in kratek roman za otroke. Je večkrat nagrajeni avtor in deluje kot svobodni književnik v Ljubljani. 80 pesmi, lično urejenih v ritmične enote, sestavlja 8o-stransko pesniško zbirko, v kateri "prevladujejo odtenki sive nad zeleno" in kjer "je zgodovine dovolj za vse". Kjer kamenje ne zna ločevati med takšnimi in drugačnimi hrbti. Gre za mehke impresije. Za oris sodobnega družbenega življenja. Jezik je preprosto vsakdanji, obenem gre za jezik, ki uporablja besedišče moderne dobe. Poezija novega intimizma, jo poimenujejo literarni strokovnjaki. Ki dopušča, da "ima vsak pravico do svojega deleža strahu". Avtor se v njej sprašuje, ali so ljudje bolj strašni od bogov. In, kako globoko smo v procesu novega vala izumiranja? Človek se odtujuje, sebi, drugim, svetu. Ne pušča sledi. V teh in takšnih okoliščinah "sredi pojasnjenega sveta še vedno le s težavo najdemo odgovore in še vedno neusmiljeno branimo vsak svoj fevd."



Odlomek iz knjige

Strunjan

Klifi se umikajo v smeri kopnega s hitrostjo
enega centimetra na leto.
S hitrostjo nič celih nič metra na sekundo
ležim na plaži in čakam,

da se na meni posuši morje, se spremeni v
belo skorjo iz soli.
Drobni valovi se igrajo s plastenko v plitvini -
ko bo parlament potrdil novo vlado,

bodo morda spet prišli prav plavajoči otoki
odvžene plastike.
Vse že komu pride prav. Vse že koga ubije.
Preučujem klif nad sabo,

štirideset milijonov let zgodovine, v kateri
ne bom pustil niti tolikšne sledi
kot foramanifera, ki jo slučajno zagledam
odtisnjeno v kamnu poleg sebe.

(str. 29)

Cobiss povezava
Robovi - Biblos



Ključne besede: SODOBNOST, ČLOVEK, INTIMA


Prispeval/-a: Patricija Dodič , Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 1.10.2020 11:43:18
Zadnja sprememba: 25.2.2022 12:46:35
Število ogledov: 595



Kritike

Piše Petra Koršič


Peter Semolič: Robovi


 


Najnovejša pesniška zbirka Petra Semoliča Robovi prinaša 74 pesmi, napisanih na Lavrici in v Kopru od junija do oktobra 2018. Knjiga se začne s pesmijo Črna vas in se zaokroži z zadnjo pesmijo, naslovljeno Črna vas, ponovno. Semolič pesniško gradivo navzven razprostre po geografskih lokacijah in napravi pesniške fotografije subjektovega odnosa do snovi, zato jih v mnogih primerih tudi trendovsko imenuje »sebčki«, torej selfiji. Že v prvi pesmi se osredini na pomen drobnega trenutka, ki generira prihodnost. Ob tem zastavi filozofski premislek, ali gre navsezadnje za naključno sosledje dogodkov ali za usodo, kar je drugo ime za doumevanje razsežnosti časa in z njim povezanih sprememb, tako v poteku človekovega življenja, v razvoju družbe kakor tudi, in to je v knjigi izstopajoče, v naravi, okolju.


 


Tako postanejo pesniku vir navdiha drobni detajli na sprehajanjih po bližnji in malo manj bližnji okolici v državi. Na to napeljujejo že zgodovinske in umetnostnozgodovinske destinacije, tudi turistične in tiste z naravnimi znamenitostmi, ki jih najdemo v naslovih pesmi: od Črne vasi s Plečnikovo cerkvijo, Bistre, Podpeškega jezera, Orl, Prešernovega trga do urbane Zelene jame, starega mestnega jedra Ljubljane, tu so še Rimski zid, Ljubljanski grad in bolj oddaljene destinacije: Goriška brda, Socerb, Istra, Strunjan, Devin, Sveti Urh, Iški vintgar, Celje, Hudičev most ... pa do Borovnice in v Pekel, kjer nam Semolič razgrne zgodbo o keltskem plemenu Tavriski, ki so se branili pred Rimljani (čas preseljevanja Slovanov je upodobljen tudi v zdaj aktualnem Karlovškovem Pobegu, glavna junakinja je po materi tavriškega rodu, roman seveda spominja na Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja). Mnoge druge pesmi so naslovljene po živalih in fosilih. Vse to mu služi za kritično, implicitno in občasno eksplicitno družbeno naravnano polemičnost. Skratka, pesniški glas je, kljub občasno prav enciklopedičnim, didaktičnim opisom pojavov in kulturne dediščine, prisoten in slišan.


 


Postopek je kot da maskirajoč, kot bi sebe, sebni glas utišal in ga razgalil prek tehnicističnih opisov. Ta glas je glas subjekta moškega spola, ki se sooča z dejanskostjo srednjih let (»moškega srednjih let brez odgovorov«, stran 8). Gre za »srednja leta« in spoznanja, inventuro dosedanjega življenja, ki se preveša v drugi del. Pred leti je že Aleš Mustar z istonaslovno drugo pesniško zbirko, Srednja leta, eksplicitno nakazal to »krizno stanje«. Zadnja leta se z občutkom usihajočega umetniškega navdiha, za katerega se stereotipno (in v veliko primerih neutemeljeno) sodi, da je največji v mladosti, neustavljivo ukvarja marsikateri od Semoličevih generacijskih pesniških kolegov. Zanimivo pri Semoliču je, da občutek spuščajočega se loka desne strani amplitude, ki se po najvišji točki, vrhu, spušča navzdol, kar je naravni pojav in na kar v verzih opozarja pesnik sam, bralca ne navda z občutkom ponavljanja sebe, temveč razoroženo pred nas postavi alternativo – razpostavi te razglednice pesmi z izletov. Soočenje je zanimivo in prepričljivo zato, ker se ne zateče v zanj prepoznavno melanholijo ali poetiziranje drobcev iz vsakdanjika. Napravi zasuk. Zateče se v postopek upodabljanja človeške začasnosti in minljivosti, v zavedanju ponižnosti pred veliko naravo, pred dolgo zgodovino, pred časom, ki je pustil sledi živih organizmov v kamninah.


 


Prav geologija se pri tej knjigi izkaže za Semoličev konjiček. Opisi kamnin kažejo, da ga zanima poljudnoznanstveni naravoslovni vidik, zato je strokovno natančen in obenem pesniško upodabljajoč. Opazovanje narave priča o povezanosti (»Narejen si iz atomov in atomi so narejeni / iz praznine. Ti si narejen iz praznine«, pesem Devin, stran 52), enotnosti vsega; človek je le del narave in pesnik opazuje in beleži sorodnosti ter se čudi (»Kako da je lahko voda tako živa in tako mrtva hkrati?«, stran 57, pesem Voda). Bralec pa zlahka povleče vzporednice in spoznanja aplicira na druga področja. Izstopajo čustva, občutki, človekova stanja, kot so:
- strah (»Glasujem za odprtost – vsak ima pravico do // svojega deleža strahu«, stran 11, pesem Orle; »si prišel izmerit svoje strahove?«, »pokrajina tvojih strahov / je prostrana kot barje«, pesem Strahomer, stran 12),
- samota (na začetku knjige, v pesmi Sebček na Ljubljanskem gradu, na strani 22: »v resnici pa samo razkazuješ // svojo samoto in upaš, da se bo kje našla roka, / ki bo brez vprašanj in zahtev zdrsnila v tvojo«, in na koncu, ko samoto pesnik položi v neka druga usta: »Njegova samota je tista iz nežive narave – / morda obstaja, morda pa je le odsev naših samot«, pesem Slapovi, stran 56),
- bolečina (v pesmi Celje na strani 61: »In ko bo prišla bolečina, in bolečina vedno pride, / bo prišla iz nasprotne smeri«).
Časovni okvir subjekta se v zbirki izriše ob opisih staranja, utrujenosti, minevanja, smrti. Staranje je slikovito upodobljeno v pesmi Lipica na strani 62: »Nisi še star, samo čudno dišiš – / nikotin in samota, ki vse bolj polni praznine / v tvojem telesu, sta ti impregnirala kožo«, utrujenost na strani 23: »utrujen od sebe in vedno istih poti / in obrazov«, minevanje in smrt v pesmih o smrti bližnjih.


 


V nasprotju z geološko snovjo živali opiše Semolič bolj pesniško, z manj zoološko natančnimi podatki, tudi bolj poljudno, npr. pesem Martinčki, Močerad, Mačke, Slepec, z nanašalnicami na človeka in družbo, kot na primer na strani 39 v pesmi Krt: »Pririne se kamorkoli, tudi v tajne službe.« Prostor odmeri Semolič tudi drevesom: Palme, Ciprese: »Zasajene / na pokopališčih srkajo skupaj z vodo in minerali // duše umrlih in jih pošiljajo v nebo, ki so ga prej / prebodle z ostrimi vrhovi, ga odprle« (stran 33). V knjigi je opazna opredelitev za nabiralništvo v nasprotju z lovstvom, obenem prisega na vegetarijanstvo napram vsejedstva, tako pesniški glas izreka tenkočuten poudarek v odnosu človek – žival. Ko obdeluje pesniško snov, se spusti tako v nastajanje (fosilov), razvoj sveta in življenja in v pesmi Anomalocaris na strani 32 zariše zarezo. Namreč izpostavi pomen točno določenega trenutka v razvojni stopnji, tudi v družbenem razvoju, in to je trenutek, ko se začne plenilstvo in življenje ni več samoumevno: »prvi plenilec, trenutek, ko je / življenje prenehalo biti samoumevno«. Od tedaj, kakor v pesmi Prazen sebček na strani 24 ugotavlja Semolič, »sredi pojasnjenega sveta / še vedno le s težavo najdemo odgovore / in še vedno neusmiljeno branimo vsak svoj fevd«.


 


V pesniškem opusu Petra Semoliča smo lahko zaznali blago ironijo, če smo jo znali prebrati, zdaj pa je je še manj, je skoraj ni, drugače povedano, kot pravi sam: »tvoj občutek za humor je osivel« (pesem Na koncu). V pesmi Slepec na strani 37 preberemo, da ni »sledil pravilom, sledil sem srcu«. Človeška in pesniška (rado)živost sta v njem močni, ko zapiše verze na strani 69 v pesmi Želeni sebček, pa čeprav jih lahko preberemo tudi kot zafrkljive, šaljive: 


»Rad bi naredil nekaj novega, drugačnega.


Nekaj, kar bi osupnilo ljudi, ti priskrbelo


prostor v prvi vrsti parterja, morda celo


poseben pozdrav z rampe, aplavz publike.«


 


Čut za sočloveka in soočenje z izgubami, spremembami Semolič izriše v pesmi Sebček z novimi sončnimi očali, v kateri ne utone le Ajlan Kurdi, ampak vse Sredozemlje iz naših predstav. V prerivanju med resničnostjo in virtualnim, pritrdi, da je resničnosti »preobilica« in »še kar naprej naletava« (stran 21). Da smo sredi družbenih premikov, lahko razberemo iz verzov: »nekje globoko / spodaj narašča napetost in se sprosti, ko se iz rane / v morju dvigne nova zemlja in trči ob staro« (iz pesmi Socerb, stran 26). Kljub temu, da stavi na znanost in tehnologijo, so v knjigi mesta, odprta za do konca nepojasnjeno: »Morda pa je vse skupaj res del večjega načrta« (stran 28). Ob opazovanju narave se izpiše verjetje v sopovezanost: človek je le del narave, soroden z drugimi bitji. Tako v pesmi Morje na strani 30 preberemo: »ne morem si / kaj, da ne bi v pesem vstopila zanos in zavest / o enotnosti vsega!«


 


Čeprav se navdušuje pri znanosti, je Semolič vendarle pesnik in resničnost sveta, ki ga obdaja, upoveduje pesniško. Soočeno s tem dejstvom skromno pravi: »Nikoli nisem bil nič drugega kot to, / kar sem. Nikoli polž, ki pušča sled iz / srebra na zidu«, »Vedno samo te roke, ti prsti, ki bežijo / prek tipk na tipkovnici računalnika«, »vedno ta jezik, ki mi po wittgensteinovsko / izrisuje obzorje, ločuje svet na to, kar / obstaja, in to, česar ne vidim. Vedno / te oči, s katerimi zrem reko, načete od entropije«. Iz tega lahko sklepamo, da Semoličevo pesniško podajanje staranja temelji na zavesti o entropiji, ki pojasni zakone staranja kot naravni proces. Tako pridemo tudi do naslova zbirke, Robovi. Nekaj besed v to smer je v pesmi Udeleženost na strani 48: »Nekaj se bo zgodilo. Ne bo se zgodilo / karkoli. Zgodilo se bo točno to, kar se / bo zgodilo. […] Tudi voda včasih premaga silo težnosti. / Tudi zgodovina včasih prebije rob zgodbe, / postane odporna na vsakršno retuširanje«. O »človeški blaznosti« in »retuširanju zgodovine« piše Semolič v pesmi Sveti Urh.


 


Najpomembnejši pa je pesnikov naklon v življenje in poezijo, izpričan v pesmi Iški vintgar na strani 55: »Morda je to ta skrivnost, ki jo diham / skupaj z zrakom, dišečim po mahu in / trohnobi – biti kot reka, ki počasi, a vztrajno // razjeda apnenec, si dolbe pot v nižino / in mehko obliva vse, kar pade vanjo.« V zgradbo in strukturo knjige zareže pesem Lasje, na strani 43. Čudovita, cvetoberna pesem izstopa tudi vsebinsko. Ljubezenska pesem poudari spoznanje o nujnosti neprilaščanja drugega (v dolgoletnih ljubezenskih zvezah) in zavedanje o neponovljivosti trenutka, da si pri vsakem ponovnem ali sorodnem doživetju vendarle vsakič prvič: »dovolj sem star, da vem, kaj me čaka / na koncu poti, a ko bom tam, bom tam prvič«.

Petra Koršič, 31. julij 2022