| Žanr | dnevnik, potopis, življenjepis / biografija |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Preserje pri Radomljah, 2019 |
| Založba | samozal. J. Dolinšek |
| Ključne besede | Drugačnost, Hrana, Indijci, Kulturne razlike, Običaji, Potovanja, Prijateljstvo, Promet, Reke, Revni ljudje, Samospoznavanje, Smrt |
Ko prebiraš ta čudoviti potopis in mnogotere spomine na oddaljeno čarobno Indijo, se nehote postaviš v popotnikovo kožo in z njim okušaš intenzivno, čustveno, barvito, glasno in polno vonjav – protislovno deželo precej več od milijarde prebivalcev našega planeta. Pripovedni tok in avtorske fotografije se bralca dotaknejo z vso silovitostjo, da začuti popotnikove strahove, pričakovanja in izčiščujočo samost, ki se znova in znova vrača vsakič, ko popolnoma sam prestopi prag poznanega, udobja in ustaljenih navad. Spoznavanje, da smo vsi eno, in sprejemanje drugačnosti sta verjetno bistvo preobrazbe, ki se je v njem dogajala z vsakim novim obiskom te veličastne, neukrotljive in kontroverzne dežele. Kot bi se vračal piti iz čaše spoznanj, nuja, neustavljiva sila … Ampak tudi Indija lahko v človeku prebudi le, kar je že v njem samem!
Objavljeno: 16.02.2020 18:30:43
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:37
To je zgodba o mojih 222 dneh Indije. Nikoli ne bom vedel, kakšen človek bi bil danes, če se ne bi odločil za tisto prvo potovanje v Indijo, ki je potem povzročilo še vsa naslednja. Nikoli ne bom vedel, kako in v kolikšni meri me je Indija spremenila. Vem pa, da me zagotovo je. Tisti jaz, ki je takrat zapustil Slovenijo, se ni nikoli več vrnil. Jaz, ki se je vrnil, pa Indije nikoli več ni zares zapustil. V sedmih letih in petih potovanjih v Indijo sta se zagotovo spremenila tudi moj pogled in razumevanje te dežele ter njenih ljudi. Marsikatero moje razmišljanje ob začetnih trkih z Indijo se je skozi naslednja potovanja spremenilo, ampak ravno to je dokaz, da se je smiselno večkrat vrniti ter da sem skozi nove in nove obiske uspel prodreti globlje v srce te dežele in posledično tudi v srca nekaterih njenih prebivalcev, ki jih danes z veseljem imenujem prijatelji.
Pred tako kompleksno in raznoliko deželo, ki je polna protislovij, želim ostati skromen in ponižen. Vem, da o njej vem že precej, obenem pa se zavedam, da ostaja še veliko, česar ne vem. (str. 11)
Le ponovno sem moral ugotoviti, da je spopad s samostjo nesmiseln, ker smo nanjo v tem življenju neizogibno obsojeni prav vsi. In ko enkrat spet v popolnosti sprejmem to resnico, ki se mi ob vsakem popotovanju po Indiji slej ko prej neusmiljeno razgali, se zopet znajdem v “popotniškem sedlu”. Potem lahko vnovič opustim naivno idejo, da bom jaz tisti, ki bo odkrival Indijo. Ne, vedno znova je Indija tista, ki odkriva mene … In to je tisti odgovor na večno vprašanje – zakaj. (str. 155)
To je mesto, v katerem lahko npr. v ozki uličici v 10 kvadratnih metrih velikem prostorčku srkaš najboljši možen lassi, ki ga še vedno pripravijo povsem ročno ter se znanje priprave že dolgo prenaša iz roda v rod, medtem pa zreš na to uličico, ko se najprej mimo sprehodi nekaj krav, seveda nešteto Indijcev peš, na motorjih in z različnimi “vpregami”, potem pa moški na ramenih mimo prinesejo truplo in ob tem vzklikajo mantro Ram naam satya hai (ime boga je resnica). Mantro, ob kateri me kljub že tretjemu obisku Varanasija, še vedno vsakič znova spreleti srh. Ko jo zaslišim, namreč vem, aha, spet novo truplo nesejo k reki … Na sežigalni ghat. Na glavnem sežigalnem ghatu Varanasija (ghatu Manikarnika) umrle sežigajo neprenehoma. (str. 169)
