Balada za Georga Henycha

Ljubljana, Družina, 2019

Št. strani: 127

Zbirka: Pretakanja
Žanr: biografski roman

Narodnost: bolgarska književnost

Bolgarski pisatelj in glasbenik Viktor Marinov Paskov je skozi pripoved o svoji mladosti napisal roman o Čehu Georgu Jozefu Henychu, utemeljitelju goslarstva v Bolgariji. Dogajalni prostor je najrevnejša sofijska mestna četrt, kjer v ulici Iskar živi mali Viktor z očetom glasbenikom in materjo, ki jo je njena bogata družina Medarovih zaradi poroke izobčila. V bližnji ulici Volov pa v kletni sobi živi Georg Henych, ki izdeluje violine in uči svoje naslednike obrti. Poti malega Viktorja in mojstra Henycha se prvič križata, ko oče za svojega nadarjenega sinka naroči majhno violino – osminko. Ko pa ostareli mojster ostane sam in bolan komajda životari v umazani kletni sobi, Viktorjev oče začuti, da mu mora pomagati. V svoji revščini išče pomoč pri nekdanjih Henychovih vajencih, vendar ga ti zavrnejo. Čeprav se starec noče preseliti k njim, pa mu po svojih močeh pomagajo in postane skorajda član družine. Mali Viktor ga kliče dedek, oče Marin pa v njegovi delavnici izdeluje kredenco, ki si jo njegova žena neizmerno želi. Zanjo bi pomenila simbol nerevščine, zanj pa dokaz njegove sposobnosti. Kot zadnje delo naredi mojster Henych posebno »violino ljubezni« za Boga, svoje dragoceno orodje pa zapusti »kralju Viktorju«, kakor ga imenuje. V zgodbi je kljub opisovanju bednega življenja čutiti ponos, sočutje in ljubezen. Ostareli mojster prenaša na malega dečka vrednote umetnosti, vere in ljubezni – vrline, ki jih je v finančno in kulturno osiromašeni sofijski soseski takrat zelo primanjkovalo.

Odlomek iz knjige

»V soseski ni minil dan brez škandala. In ker sta se v mojih takratnih predstavah revščina in škandal medsebojno izničevala, sem raje hodil h Georgu Henychu in preživljal čas pri njem.
S sabo sem jemal tri posodice za hrano, in ko so me na ulici spraševali, kam grem, sem skromno in s spuščenim pogledom odgovarjal: »Dedku Georgiju nesem hrano.
Končno sem odkril dedka po svojem okusu – bil je izredno reven, neskončno dober, pravljičnega videza, gospodar skrivnosti, ki je prišel iz neznane, daljne dežele in govoril čarobni jezik, obvladal čuden poklic in živel uborno kot svetnik.«

(Str. 38)

Ključne besede: UMETNIKI

Prispeval/-a: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika
Objavljeno: 6.1.2020 18:00:37
Zadnja sprememba: 28.10.2020 11:31:05
Število ogledov: 1386