Dobre knjige
2999 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Hiša na nabrežju
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Jurij Valentinovič Trifonov

Hiša na nabrežju

Maribor, Litera, 2012

Št. strani: 193


Zbirka: Nova znamenja
Žanr: psihološki roman

Narodnost: ruska književnost

Roman se začenja v sedemdesetih, ko glavna oseba Vadka Glebov v moskovski trgovini s pohištvom sreča prijatelja iz otroških let. Ta se najprej naredi, da ga ne prepozna, kmalu pa ga pokliče po telefonu. To sproži plaz spominjanja na življenje v poznih dvajsetih, tridesetih in štiridesetih. Pisan je večinoma tretjeosebno, kot roman druščine. Njeni člani so izvrstno psihološko portretirani, prav tako njihove družine. Namen avtorja je prikazati oblikovanje osebnosti, pri čemer se najbolj posveti Vadku. V petem letniku študija ga pozovejo, da nastopi proti svojemu profesorju. Odpove naj se njegovemu mentorstvu in se spomni česa, kar bi ga lahko obremenilo. Če odkloni sodelovanje, bo ostal brez štipendije za podiplomski študij in s tem brez kariere. Vadka se ukloni brez prevelikega razmišljanja, a ko se bliža javna opredelitev, postaja obremenjen, še posebej zaradi načrtovane poroke s profesorjevo hčerko Sonjo. Prvi seji senata se zaradi babičine smrti izogne, na drugi nastopi. Ljubezenska zveza se prekine, družina, v katero je bil že zrasel, ga izloči, hiša na nabrežju se zanj zapre. Tretjeosebna pripoved se menjuje s krajšimi prvoosebnimi razdelki, ki dodatno osvetljujejo Vadkovo ravnanje, pa tudi življenja tistih, s katerimi ga življenje spreplete. Vprašanje, kdo je prvoosebni pripovedovalec, vabi k vnovičnemu prebiranju knjige in razmisleku o odnosih med člani druščine. Roman odlikuje bogata dialoškost in sočutna nota do vsega človeškega. Tisto razumevanje, na katero je Vadka računal pri Sonji, najde pri pripovedovalcu, z njim pa tudi druge literarne osebe, ki jih neizprosno premetavajo osebni konflikti in čas, v katerega so rojeni. Je Vadka skrajni konformist in povzpetnik? Izvirajo njegova ravnanja iz strahu? Je Sonjo navezal nase iz koristoljubja? Kdo sme soditi? Odgovorov je toliko, kolikor je bralcev. Prav gotovo pa nihče ne more ostati neprizadet ob pretanjenem upodabljanju človeških življenj, podvrženih samoprevaram in iluzijam.



Odlomek iz knjige

» … In še nekaj se mu je vtisnilo v spomin z vsemi odtenki, s podrobnostmi, s prelivi. Tisti prvi obisk pri Gančukovih po babibičinem pogrebu, po seji senata, ki se mu jo je posrečilo zamuditi, a še pred drugo, marčevsko sejo. Ena od tistih prikritih neumnosti, kakršnih je bil sposoben. Saj si je v sebi že vse dovolil. Neumnost je bila v tem, da ga je vleklo, da bi vsaj posredno, z namigom, ne naravnost dobil Sonjino dovoljenje. Sanjal je o tem, da bi mu rekla: 'Ja, prav imaš, ljubi, zapustiti me moraš. Tako bo bolje zame, zate, za očka, za znanost, za vse in za vsakogar.' Seveda tega ni mogla reči. Ampak naj vsaj vidi in sočustvuje z njegovim trpljenjem, naj razume, da ni bilo drugega izhoda. Kdove zakaj je bil prepričan, da ga bo razumela. Saj je bila to njena glavna vrlina – vse razumeti. …«

(str. 170-171)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Ruska proza, Odločanje, Vrednote, povzpetništvo, Samovrednotenje, druščine


Prispeval/-a: Lidija Gačnik Gombač, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 7.10.2019 7:44:18
Zadnja sprememba: 7.10.2019 7:49:26
Število ogledov: 46