Pierre Soletti

Avgust ne razume več tega sveta

Ljubljana, Književno društvo Hiša poezije, 2018

Št. strani: 171

Prevod: Tone Škrjanec

Zbirka: Ginko
Žanr: monološki roman

Narodnost: francoska književnost

Vsak trenutek tišine si zasluži olajšanje.

Ta nežna pripoved o moškem, živečem v domu za starejše občane, je hkrati otožna in mestoma komična. V iskanju sozvočja med seboj in svetom, izgubljen zaradi vsega, kar pogreša, vse bolj upognjen vase, vse manj obremenjen z neumnimi običajnostmi vsakdana, vse bolj pristen sebi in nerazumljen drugim, Avgust biva med svetom tukaj in svetom, v katerega počasi prehaja. Njegov vmesni svet je poln polne tišine, besede se zadržujejo pred tem, ki doni zunaj. Zrenje preprostosti, njegov zadnji stadij modrosti, pa sporoča, kar vsi tako ali tako že vemo, a tega ne živimo: toliko nepotrebnih gibov je na našem planetu in tako malo stvari, ki so res vredne truda. Poetično izčiščen poklon nerazumljenim, v sebi izgubljenim in v svojo neskončno tišino zaprtim starostnikom, ki prav takšni znova prepoznavajo drobne, a najbistvenejše pojave radosti življenja, to je tiste trenutke, ki nam ostalim zaradi hitenja množično neopaženi izginjajo.

Odlomek iz knjige

Vsak trenutek tišine si zasluži olajšanje, ki privzdigne krila resničnosti, da bi morda lahko razumel njeno delovanje. Toda Avgust zelo dobro ve, tudi resničnost je izmišljena. Predvsem se ji nima smisla upirati. Bolje se je prepustiti, da te nosi skupaj s prahom. Posrkati svetlobo, ki pada na omaro, na stol. Se pozlatiti v soncu. Ne zahtevati preveč. Avgust svoje delce nastavi soncu. Njegove sanje so tako veliko toplejše. Še bolj zlate.

(Str. 24)




Ključne besede: STAROST


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 16.8.2019 9:36:39
Zadnja sprememba: 16.8.2019 9:38:36
Število ogledov: 1067

• facebook
• twitter
• linkedin