Ta dan je deseta pesniška zbirka Erike Vouk, ki je svojo pesniško pot začela v osemdesetih s prvencem Bela Evridika in do danes nanizala opus knjig, ki nežno in pretanjeno upesnjujejo tisto najgloblje v nas. Pričujoča zbirka je prav posebna, saj vsebuje samo balade, eno izmed najzahtevnejših in najbolj prefinjenih pesniških oblik, saj je treba za dobro balado imeti čut za pripovedovanje in hkrati sposobnost ustvarjanja napetosti, ki se odslikava v vzdušju. Kot v spremni besedi izpostavi Boris A. Novak, je bila njena poezija v prejšnjih zbirkah izrazito lirska, »kar je pri izklicevanju preteklosti pomenilo brezčasnost podob, zamrznjenih v spominu, nova zbirka požene to statičnost v časovno dinamičnost baladnih zgodb.« Čeprav je v zbirko združenih samo šestnajst balad, njihov zven pusti močan, monumentalen vtis – Vouk je res zapopadla bistvo balade, saj nikoli ne zapade v pretirano dramatiziranje, ampak z nežnim in umirjenim pesniških zamahom nariše temačne zgodbe, ki nam prav neopazno zdrsnejo pod kožo in se tam ugnezdijo za dolgo.

Najbolj povedna v celi zbirki je prva balada, za katero lahko rečem, da spada v sam vrh baladne tradicije pri nas, saj z navidezno preprosto premiso začara in prevzame. Gre za balado Zatópató, v kateri se dekle odpravi na pot, sledi pa ji dvanajst senčnih postav. Močan občutek bližajoče se smrti je naslikan s podobo deklice, ki nič hudega sluteč hodi naprej, »med trave žejnih korenin, / skoz trnat šipek in češmin«, ne ustavi je niti ugašanje dneva. K temu, da prizor resnično zaživi, najbolj pripomorejo konkretne podobe, vse od tega, da je dekle boso, do tega, kako se v daljavi zlovešče oglaša cerkveni zvon. Stopnjevanje, ena izmed glavnih sestavin balade, je ustvarjeno s ponavljanjem refrena, ki pa v vsaki kitici malenkost spremeni. Prvič je »dvanajst senčnih mož za njo«, drugič »dvanajst senčnih duš za njo« in zadnjič, ko zvon odšteva, odšteje »dvanajst senčnih duš in njo«. Najbolj premeteno pri pesmi je, da bralca postavi v nehvaležen položaj nemega opazovalca, ki lahko le nemočno spremlja dekličino pot in ne more preprečiti njene žalostne usode. Obenem pa se v pesmi odslikava nekaj ljudske tradicije, na primer na ravni pravljičnih števil, saj ji sledi dvanajst duš.

Tudi sicer je Ta dan močno vpet v ljudsko izročilo. Pogosto je ponavljanje števil in štetja, v baladi Srh tri deklice v tri hlebce kruha vgnetejo spomin, v baladi Potovalec pesniški subjekt dolgo umira in na koncu trikrat umre. Naletimo tudi na življenjski krog od rojstva do smrti, na primer v baladi Angel ljubezni. Veliko je tudi ljudskih motivov, najbolj pa v tem pogledu navduši balada Kačji kamen, ki takoj sproži aluzijo na premnoge pravljice o kačah v slovenskih ljudskih pravljicah (na primer Bela kača s kronico, Sedem let pri beli kači, Začarana kača). Primerno povzdignjen je tudi jezik, ki se včasih poslužuje arhaičnih besed ali besednih zvez (»ne solze, le srage potu jim polzijo / v sajastih brazdah raz lica.«), rime pa so neverjetno bogate in nenehno ustvarjajo nove zvene in pomene (gank – ugank, petrolejke – sviloprejke, stežaj – vzdihljaj, čezme – pogrezne).

Primerno baladna je tudi tematika, saj prevladuje smrt. Na tak in drugačen način. Večina balad se namreč konča s smrtjo, a hkrati se smrt spremeni v pesniško figuro, nenehno prisotno in čakajočo v ozadju. »Barka se ziblje. Nihče ni več živ, / ki bi čvrst jambor postavil, / jadra zakrpal in veter rotil, / naj jo s peščine odplavi.« Včasih pa se celo zazdi, da je paradokslano ravno smrt tista, ki nam te zgodbe pripoveduje, saj je še edina ostala za ljudmi (podobno, kot se zgodi v Zusakovi Kradljivki knjig, če potegnem vzporednico). A smrt ne ostane sama, saj ostanejo za nami tudi besede, ki so in ki bodo, vidimo v baladi In je. Iskati uteho v njih pomeni ohraniti stik, in ko na koncu pesmi naletimo na verz »ki bi jo vodil k njemu v zasmrtje«, lahko potegnemo vzporednico ne samo z ljudskim izročilom (Mrtvec pride po ljubico), ampak še bolj v antično mitologijo (Orfej in Evridika), kar je tudi sicer močno vodilo celotnega opusa Erike Vouk. Tudi zato se pri njeni poeziji vedno zdi, kot da obstaja nadčasovno, »v brezčasju onstran diha.« Tu se najbolj izkristalizira ta »nekoč«, ki je ob branju prisoten, saj pesnica pripoveduje zgodbe, ki so se zgodile nekoč, nekje, nekomu, in s tem ostaja zvesta tradiciji. Ta preplet antičnega in ljudskega pa ustvarja poseben čar in nas seveda opozarja na to, da se noben mit, nobena pravljica in nobeno izročilo ni razvilo iz nič. Ta dan pa je presunljiva zbirka, ki nas skozi pripovedi o usodi in bolečini odpelje še malo bližje k sebi.