Erika Vouk
Ta dan
Maribor, Založba Pivec, 2018
Št. strani: 85
Žanr:
pesem
Narodnost: slovenska književnost
V balade pesniške zbirke Ta dan so položeni spomin rodu, slika in mit, v motivih Belega križa pa se sprepleteta narava in kultura. Praspomin je dan skozi mitološke like - Ojdipa, Evridiko in Orfeja ter nikoli poimenovana literarna lika – Vergilija in Beatrice. Ob dviganju življenja nad samo sebe se rojeva osebna mitologija, ki je v novih pesmih bolj prisotna kot prej.
Motiv izvora pesmi, pesnjenja in pesnika/pesnice je stalnica tega milega pesniškega sveta, prepojenega z bivanjsko tesnobo in barvo smrti. A v njem se tudi pleše in ljubi, s smehom utiša stisko.
Pesem vznika iz življenjske bolečine, a ustvarjena jo preseže in utelesi lepoto, ki diha z večnostjo. Takšna pišočega in beročega celi, a njeno stvarjenje nosi v sebi kali novih bolečin.
Stkana je iz svetlobe in teme, položenih vanjo kot počelo. Kljub njunemu somerju, ki ga zahteva lepota, je v ustvarjalnem aktu ena od njiju vedno močnejša. Kolikor pesem da, toliko vzame.
Beseda je nad vsem, osmišljevalka človekovega bivanja, ki traja le »ta dan«, trenutek, ki je vreden življenja. Ali kot zapiše Erika Vouk v pesmi Srh: »… / in ko si gol in te več ni / in ko si le drevo kosti, / ostane le beseda /«.
Prehajanje življenjskih realij v mit se čudovito prekriva s sliko Marka Jakšeta Parazol na spojnih listih. Deblo, kamnite gmote, ostanki zgradb kot obrisi daljnih svetov, v ospredju pa rožnati sončnik, hkrati od tu in iz sanj.
Odlomek iz knjigeBALADA ZA AURELIJO CANDOLINI
Globoke rane dolbejo spomini.
Spi mirno, lepa Aurelija Candolini.
Hodila si po stari Herrengasse.
V zatilju spete kite temnolase,
plitek klobuček, ozek krajec z rožo
je rahlo senčil tvojo belo kožo.
Hodila si, da se je voljno vilo
krog gležnjev tvoje dolgo črno krilo.
Ki te je bil uzrl in te s pogledom ganil,
ti je v dekliško dušo prvo solzo kanil.
Ljubila si brez prstana na roki,
sanjala si o čipkah in poroki.
In zibel se je dvakrat zamajala.
Prvorojenca si prezgodaj pokopala.
Kot Ojdipa je usoda oslepila
njega, ki si ga drugega rodila.
Črtili so te in tvoja mila otroka,
oči so ti ugašale od joka.
Zaspala si v brezčasje onstran diha
izžgana od življenja, bleda, tiha.
Brez zlate rinke si ležala v krsti
s podobico med sklenjenimi prsti.
Ni jih bilo, ki bi te pokropili,
ki bi molče postali ob gomili.
Ni jih bilo, le on, kot Ojdip slep.
Postoj, spomin, kako si vendar lep.
(str. 59, 60).
Predmetne oznake:
Mit,
Spomin,
Slovenske pesnice
Prispeval/-a:
Lidija Gačnik Gombač,
Mariborska knjižnica
Objavljeno: 1.3.2019 8:12:34
Zadnja sprememba: 1.3.2019 8:12:34
Število ogledov: 236