Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Oder za gluhe
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:3









Maja Miloševič

Oder za gluhe

Ljubljana, Center za slovensko književnost , 2018

Št. strani: 82


Zbirka: Aleph
Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

"Danes pesniki rešujejo kvize, Srečko!" (str. 9)

Udarnost, ki je bila značilna za punkovsko obdobje, za nekatere že mimo, drugim še vedno tekoča v žilah, je glavna točka pričujočega prvenca pesnice, ki je doslej objavljala v literarnih revijah in bila aktivna članica umetniške platforme IGNOR. Avtorica zaznava meje, tiste v glavah in drugod. Po njenem še alternativa ni več tisto, kar je nekoč bila, ni revolucije, ni idealov, le nezainteresiranost, apatija, vedno isti ritem, vse se ponavlja. In seveda, dnevna doza notranjosti ni primerna za vsakogar, kot pravi. Pesniška zbirka nastopi kot komentar javne, družbene in alternativne scene, kot "intimni popis življenjskega izkustva v iskanju lastne identitete in pripadnosti v svetu obsesivne normalnosti, ki z odporom sprejema tisto, kar je drugačno in kjer je nenormalno podvrženo procesom preoblikovanja", pravi na notranjih platnicah v spremni besedi Domen Slovinič. Pesniški dvogovor žensko-moškega glasu navaja, da telo ni merilo spolnega razločevanja. Zbirka vsebuje pester nabor referenc na Kosovela, B. Bitenca in Đornata. Pesnica ve, da se poezija pod magnetnim poljem lepše lušči kot na rentgenu, medtem ko je pesnik na rehabilitaciji. Pesnica ve marsikaj.



Odlomek iz knjige

- Razlika / med biti vzravnan // in skakati vsak dan pod drug avto / je minimalna. // Kaj vidiš? // Vsi se razbijajo / zunaj sten, / množično, / v vsakem vremenu. //Midva sva notri. // Bral sem te, ko so me punktirali. // V hrbet so mi zapičili iglo / in zdaj me delijo povsod. // Seveda niso pozabili nate, / vadijo besedišče. // Slutnjo / se da ignorirati, / če jo pravilno topiš. // Globlje kot vstopam, / večja je možnost hromitve, // zavedam se, živčevje / je spolzek teren, // besede hitro zdrsnejo. // En kratek stik / in si tukaj, // če imaš srečo.

(str. 13, 14)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Poezija, Družba


Prispeval/-a: Patricija Dodič , Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 29.11.2018 12:38:14
Zadnja sprememba: 6.12.2018 9:15:19
Število ogledov: 432



Kritike

Pesnica Maja Miloševič je bila v slovenski poeziji do sedaj poznana predvsem po svojih literarnih objavah v posameznih revijah, spletnih straneh in nastopih na različnih festivalih, večjo pozornost pa prejela kot finalistka Mentorjevega natečaja za mlado literaturo Urška, v letu 2014. Njeno ustvarjanje sicer preveva močen glas uporništva proti sodobni potrošniški družbi in vsem oblikam utišanja posameznikov ter hkrati zavedanje, da smo ljudje v vsakdanjem svetu razdrobljeni, nedokončani, pri čemer prav pesniška beseda lahko pomeni eno od sredstev naše mobilizacije in hkratnega zrcaljenja življenj v različnih družbenih (pod)sistemih. Temu sledi tudi pesniški prvenec s pomenljivim naslovom Oder za gluhe, ki v sebi nosi preplet glasbene in besedne umetnosti, intime in družbenosti, osebne izpovedi in kolektivizma ter v ospredje postavlja iskanje lastne poti oziroma človekovo osvobajanje znotraj omejitev in predsodkov, pri čemer gre za svežo, udarno in ne pogosto videno poetiko v današnjem slovenskem literarnem prostoru.

Oder za gluhe že z uvodnim mottom »Vsi smo nedokončani« ter izbiro citatov, ki nas spremljajo čez prehajanje celote, skozi pet raznolikih razdelkov, namreč opozarja na angažiran pogled v svet in znotraj tega na razdrobljenost živečih v njem. V posamezne sklope nas pri tem uvajajo tako osebnosti iz področja poezije (Srečko Kosovel, Blaž Iršič, Audre Lorde in Sapphire) kot glasbe (Brane Bitenc, Esad Babačić, Damir Avdić in skupina Dead Kennedys), vsi po vrsti pripadajoč struji umetnosti, ki se aktivno odziva na svet okoli sebe in opozarja na njegove anomalije. Ob siceršnji uporabi medbesedilnih postopkov avtorica slednje učinkovito predela in nadgradi v svojevrstno avtorsko govorico, kar je videti že v prvem razdelku, kjer ob spogledovanju s Kosovelovo poetiko in njegovo kritiko kapitalistične buržoazne družbe, svojega lirskega subjekta oziroma bolje rečeno subjekte potopi v sodobno okolje zdravstvene institucije, kar opozarjajo že naslovi posameznih ciklov (Nevrologija, prvo nadstropje, oddelek A; Center za rehabilitacijo, drugo nadstropje, oddelek B ter Realnost, med nadstropji, oddelek C) ter skozi njih prinaša mešanico notranjih, intimnih prizorov človeka in zunanje, družbene situacije. To počne predvsem skozi slikanje izgube njunega ravnotežja (»Izgubil sem noge, / iskal sem jih, / zares sem se trudil, / pa nikjer nisem našel ravnotežja.«), enega izmed bolj pogostih motivov, ki se pojavlja v nadaljevanjih zbirke in v prvem razdelku poteka med nagovori subjekta v relaciji do Drugega, pri čemer pa se njunemu dialogu v globini pesmi priključuje tudi klic kolektivnemu. Lirski subjekt/i, ki nas spremlja/jo skozi različne oddelke bolnišničnih prostorov so dramaturško dobro spleteni okoli bolezenskih stanj, postopne rehabilitacije in ozdravljenja, kjer pa slednje (»Nazaj, / nazaj, / naprej… // Se pridružiti grupi ozdravljenih. // Norci, ti rečem, // (se) / razvrščajo.«) v stiku z zunanjim, realnim svetom ostaja negotovo oziroma ironizirano. Podobno kot Kosovel v svoji izpostavitvi krize evropskega človeka tudi Maja Miloševič subjekte naslika kot ohromljene, bolne in nemočne ter metaforično prikaže sliko sodobnega individuuma, pri čemer pa se učinkovito navezuje na anomalije sodobnosti, ki jih polnijo bodisi podobe odrinjenosti poezije iz današnje družbe, stiske njenih ustvarjalcev ali ustvarjalk (»Danes pesniki rešujejo kvize, Srečko, / jaz ležim v ožilju birokracije.«) kot tudi širša družbeno-politična svetovna situacija (»hrepenimo po premiku, / ne nujno po napredku.«). To je vidno tudi v nadaljevanju zbirke, kjer se v večjem zamahu pridruži glasba in se iz obrobnega položaja pesnika premaknemo k medbesedilnim referencam in navezavam na Esada Babačića ter Braneta Bitenca, glavnih imen nekoč udarnega slovenskega novega vala, ki metaforično označujejo marginalno, alternativno pozicijo in nasprotovanje vsakdanjemu. V pesmih drugega in tretjega cikla namreč opazimo prevpraševanje možnosti upora v današnjem svetu (»Kako spretno zaplavati, / uprizoriti rušenje rešetk, / dogem / in neresnic?«), ki ob izmenjavah subjektov, iz dialoške napetosti, prehaja v polifonost ter potuje skozi dve različni časovni osi – od preteklih navezav na tradicijo panka do sodobnosti. V slednji človek ostaja zgolj mehanični element »Stroj z velikimi ušesi sem. (…) V ušesih je bomba / mej in pravil.« znotraj širšega neoliberalnega zamejenega sistema in podoba sveta kot odra za gluhe označuje njegov nemočen položaj (»Mi smo jezni panksi, / ki bi vam radi jebali mater, // pa ne moremo, ker vas ni na naš koncert.«) v tragiki družbene pasivnosti ter otopelosti. Četudi v izmenjavah med preteklostjo in sedanjostjo Maja Miloševič opozarja na spremembe v prostoru in času in sicer na izgubljen revolucionarni položaj v današnji odsotnosti življenjske perspektive, razdrobitve posameznikov v apatične potrošnike enega in istega življenjskega ritma (»Igrati moram žrtev, / ko vse postane preveč destilirano. // Na karnevalu je pomembna prisotnost. / Kljukica, ki jo narišeš, ko vsi gledajo v papir. // Obkrožim demokracijo in se usedem v kot.«) pa hkrati opozarja na nujnost iskanja novih sredstev upora. To je denimo opazno tudi v navezavi na poetiko Blaža Iršiča (»Pri petnajstih sem požrt vse znanje, / pori petindvajsetih ugotovil, da je pokvarjeno. // Pofukal sem / mamo in Ojdipa // in se razstrelil.«), kar priča o iskanju somišljenikov in vzpostavljanju aktivne drže. Skozi zbirko se ob tem iz svetovnega političnega zemljevida bralci postopoma premikamo na bolj geografsko zamejeno krajino, ki korak za korakom iz zunanjega sveta vodi v človekovo notranjost oziroma intimo, kar se dobro zrcali predvsem v drugem delu zbirke. Ni naključje, da uvod v četrti in poslednji, peti razdelek, zaznamujeta citata ameriških pesnic Sapphire in Audre Lorde, saj obe zavoljo njunega spola, rase, seksualnosti in prepričanj v nasprotju do večinske družbe povezuje pozicija marginalnosti, ki je eden izmed najbolj prepoznavnih elementov pesniškega izrekanja Maje Miloševič. Slednja namreč že z naslovi (Ščijem sede, Pred jutrom, Jutro, Pred rojstvom, Rojstvo, Pred padcem, Padec iz odra…) kaže na časovno sosledje tokratnega subjektovega izrekanja, ki spregovori iz intime ter postopoma iz moške pozicije prestopi v žensko, pri čemer pa gre opozoriti, da tudi sama izmenjava avtorici služi kot dodatno prevpraševanje binarne omejitve oziroma deljenja spolov (»Tvoj spol, naše meje, / tvoje telo, naše poslanstvo, / himna domovine.«) ter kot subtilna kritika patriarhalnega sveta. Ob izmenjavah ravnotežja smo na eni strani pri tem soočeni z intimno pozicijo (»50:50 si rekla. // V jeziku. / V prisotnosti. / V razgrajanju. / Tu se topijo konflikti.«) glasov, ki v svetu pravzaprav iščejo lasten, svoboden prostor, v katerem bi lahko nasprotovali siceršnjim omejitvam, na drugi pa se ob eksistencialnem iskanju subjektinje premikamo vse od njenih mikro-družinskih elementov (»Odraščala sem v vojašnici, / v možganih perfekcionista«.) do makro-državnih in institucionalnih sistemov, kjer ljudje ostajajo »prosto omejeni«. Avtorica nadalje prek časovne premice vzpostavlja izkušnje pri odraščanju (»Porcelanastim punčkam citiram Morrisona«), prve stike z družbenimi tabuji (»Ne pozabi zakonitosti telesa, mlada dama!«) ter socializacijo (»Socializacija, / napor, ki ohranja. / Kaj, kje, kdo?«) v postopni izgradnji človeka (»Prepisujem. / Opravila, / sezname nakupov, / načine samomorov, / rezultate volitev, / iz študij spolov, / s hrane živali.«), ki mora vztrajati v svoji marginalni poziciji nasproti večinski družbi saj je le tako zmožen razgaliti njene konstrukte in omejitve. S preslikavanjem okolja iz družbenega v intimo in nazaj se drugi del retrospektivno tako dobro navezuje na prvega in pri tem ponovno izpostavi množico subjektov, ki jim je skupen boj za drugačnost in proti sistemu. Vse to še nadalje priča o premišljeni dramaturški zasnovi celotne zbirke, ki presega prisiljena polja normativnosti, tako s svojim udarnim jezikom kot vsebino. To je razvidno tudi v poslednji pesmi (»Občutek imam, da razpadam, / prav tako maskara in buržoazna revolucija. / Osebe sem površno dojela. / Lirski subjekt mi je ves čas lagal.«) in v zadnjem citatu »Zapiski so dogajanje od zunaj. / Sebe ignoriram.«, s katerim avtorica zelo dobro sklene celoto in v duhu sodobnosti trpko ugotavlja, da svet vse bolj tone v svoji naglušnosti.

Do samega konca pa pri tem Maja Miloševič v brezkompromisni, odločni govorici (»Zaprta sem za kompromise«) ob izpostavljanju izločenih posameznikov ter posameznic na velikem odru življenja, družbi nastavlja ogledalo ter hkrati izpostavlja nujnost po njenem razgaljanju in iskanju drugačnih, svobodnih poti nasproti vladajočem svetu.

Aljaž Koprivnikar, 21. junij 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.