Dobre knjige
2968 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Sramežljivost občutij
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Dalila Heuse

Sramežljivost občutij

Celje, Celjska Mohorjeva družba, 2018

Št. strani: 194


Žanr: avtobiografski roman

Narodnost: belgijska književnost

V avtobiografskem romanu belgijske pisateljice vzporedno beremo dve zgodbi. V prvi dementni 71-letni slikar Ludvik nepričakovano dobi po pošti knjigo, osebno izpoved neznane avtorice Dorjane Hector. Sprva knjigo namerava zavreči, a ga nekaj pritegne k branju. V njej Dorjana razgrne svoje življenje, ki se je sicer začelo idilično, a ga je zaznamovala izkušnja spolne zlorabe pri petih letih s strani njenega očeta. Dorjana o zlorabi dolgo molči in se sama bojuje s strahom, ponižanjem, manjvrednostjo, a ko se zave, da bi oče lahko zlorabil tudi sestrice, zbere pogum in spregovori. Glavni lik druge zgodbe pa je Lea, ki doživi hudo prometno nesrečo in se v bolnišnici bori za svoje življenje. Ob njej ves čas vztraja njena čudovita mama in ženski se sedaj, z distanco več desetletij in s perspektive onostranstva, iskreno in odprto pogovorita o Leinem bremenu zlorabe in mamini izkušnji življenja z nasilnim možem, s katerim je imela poleg Lee še 7 otrok. Obe zgodbi, Ludvikova in Leina, se na koncu stakneta in prebrana knjiga se odloži z občutkom gotovosti, da se tudi najtežje preizkušnje v življenju lahko prebrodijo, če imamo močno voljo in ob sebi prave ljudi.



Odlomek iz knjige

Ljubica, je mami na skrivaj zaihtela, če želiš, vložim tožbo in mu bo sojeno: ti se odloči.
Kako bi lahko svojega očeta načrtno poslala v zapor, svojih šest bratov in sester, skupaj s sedmo, ki se bo rodila čez dva meseca, pa na center za socialno delo? To je bilo preprosto nemogoče. Bilo mi je dvanajst let in bolj kot kdaj koli prej sem imela občutek, da na svojih šibkih ramenih nosim prihodnost celotne družine. Zdelo se mi je, da je moja usoda že dovolj veliko breme, ki mu ni treba dodajati še bremena ljubljenih oseb.
Vse je v redu, mami, ne skrbi.

(Str. 111)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla


Predmetne oznake: Krvoskrunstvo, družinsko nasilje, Matere in hčere, Očetje in hčere


Prispeval/-a: Alenka Žabkar, Knjižnica Sevnica
Objavljeno: 16.10.2018 12:38:31
Zadnja sprememba: 16.10.2018 13:30:05
Število ogledov: 387