Newtonovo pismo

Ljubljana, Modrijan, 2015

Št. strani: 118

Prevod: Jure Potokar

Zbirka: Svila
Žanr: družbeni roman

Narodnost: irska književnost

Stvari dobijo dokončno in preprosto obliko šele, ko gledaš nazaj.

Neimenovani prvoosebni pripovedovalec, intelektualec v zrelih srednjih letih, se iz Dublina umakne na podeželje v Ferns. Tam naj bi zaključil svoje sedemletno delo, knjigo o pismu Isaaca Newtona iz leta 1693, v katerem je znanstvenik filozofa Johna Locka obtožil, da je nemoralnež in ženskar. Kmalu se pripovedovalčeva pozornost od iskanja resnice o psihičnem stanju postaranega Newtona preusmeri na novo okolje in njegove prebivalce. Je podnajemnik družine Lawless, zakonskega para Edwarda in Charlotte, pri njima živi tudi 24-letna nečakinja Ottilie in deček Michael. Tudi okolje ni ravnodušno do skrivnostnega novega podnajemnika družine Lawless. Mlada Ottilie se kmalu zaplete v razmerje z zanimivim prišlekom. Ta se sprva predaja slastem, ki se mu same ponujajo. Toda prav kmalu med fizičnim dogajanjem in njegovim resničnim doživljanjem zazeva globok prepad – zave se namreč, da je globoko zaljubljen v Charlotte. Resnični odgovori, ki si jih tako vroče želi najti, se mu nenehno izmikajo: izmika se mu resnica o Newtonu, ne razume razmerij med prebivalci, ne ve, čigav je deček Michael, ne opazi resničnega dogajanja okrog sebe, in predvsem – izmika se mu njegovo erotično bistvo. Ga bo trajno osvojila mesena Ottilie? Se bo kdaj rešil svoje obsedenosti s Charlotte, njegovim Succubusom? Bo zmogel končati knjigo o Newtonu, nad katero je popolnoma obupal? Bo našel svoj mir v Dublinu ali je v Fernsu pustil kaj takega, kar ga bo za vedno povezalo s krajem in njegovimi prebivalci? Pripoved je postavljena v okvir pisma – o dogajanju v Fernsu pripovedovalec piše svoji prijateljici Klio. Pojasniti ji želi, zakaj je opustil pisanje knjige. Delo je umetniška pripoved o vsem neizrekljivem, o tem, kar nosimo v sebi in pogosto ni v skladu z dejstvi zunanje resnice, vendar zato za nas ni nič manj resnično, nič manj boleče. Tako kot je resnično pripovedovalčevo trpljenje zaradi zaljubljenosti v Charlotte, v katerem lahko zaslišimo odmev trpljenja Goethejevega mladega Wertherja ob njegovi Lotti, trpljenja, ki ga Werther enako kot Banvillov sodobni irski podnajemnik preliva v pisma. Kratek roman, ki tudi z jezikom številnih zanimivih primerjav, predstavljanjem literarnih oseb preko nenavadnih zaznav protagonista in spretnim izmenjevanjem dialoga in pripovedi nudi številne bralne užitke in interpretacije.

Odlomek iz knjige

Nenavadno je, če se ti brezpogojno ponudi telo, ki ga v resnici nočeš. Najbolj nepričakovane stvari čutiš, nežnost seveda, pa tudi nestrpnost, radovednost, malenkost prezira in nekaj drugega, za kar je žalost edino ime, ki ga lahko najdem. Ko je slekla oblačila, je bilo, kot bi se ne samo slekla, ampak izvajala mnogo bolj zapleteno operacijo, kakor da bi se morda preobrnila, da ne bi razkazovala prsi, zadnjice in svetlega naročja, ampak samo svojo notranjost, nežna pljuča, zelenkasto gnezdo drobovja, bleščečo slonovino kosti in svoje srce, strastno razbijajoče. Vzel sem jo v naročje in začutil blag šok, kot bi bil mahoma, docela nastanjen. Nisem bil pripravljen na njeno nežnost. Sprva se je zdela skoraj zavrnitev. Tako tiha sva bila, da sem lahko slišal zašepetane vzklike dežja ob oknu. Po mestu mesa potujem brez zemljevida, zaskrbljeni turist: in Ottilie je bila same Benetke. Spotikal sem se, izgubljen v modri senci njenih pločnikov. Bila je sanjava negibnost, zibanje, čofotanje vesla. Potem ko sem najmanj pričakoval, sem nenadoma stopil na velik trg, na sonce, in bila je jata ptic, ki se mi je s tihim krikom razpršila v objemu.

(str. 39-40)

Ključne besede: LJUBEZENSKI PARTNERJI, MEDOSEBNI ODNOSI, MOŠKI

Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 4.10.2018 10:04:15
Zadnja sprememba: 4.10.2018 10:04:15
Število ogledov: 1674