V preteklem letu smo dobili dva mladinska (pustolovska) romana s skoraj enakim izhodiščem – zaradi poslabšanih finančnih razmer morata družini zategniti pasove, kar med drugim pomeni, da odpadejo poletne počitnice na morju. Junaka romana Lov za templjarskim zakladom ostaneta doma, na podeželju, junak romana Tri desne, dve levi, sicer mestni mulc, pa se mora zadovoljiti z obalo jezera, gorami in gozdovi. Vsi trije so prepričani, da jih čaka živ dolgčas, a resnica je povsem drugačna … V nadaljevanju se seveda pokažejo razlike, med drugim je Lov za templjarskim zakladom precej bolj premočrten, torej bolj disciplinirano usmerjen v naslovni lov na zaklad, s čimer je zares tudi bolj polnokrvno pustolovski od romana Tri desne, dve levi. Avtorica slednjega – gre za njen drugi mladinski roman – odpira več tem oziroma bralcu ponudi več skrivnostnih in/ali napetih točk, ki niso nujno povezane, kar ga dela bolj prigodniškega oziroma povzroči, da je bolj kot izrazita pustolovka, roman vsakdanjih dogodivščin s primesmi pustolovke in kriminalke.

Vse se začne, ko se dopustnik Žan po padcu s kolesom dobesedno prikotali pred Tilko, dekle, ki ima rada skrivnosti in uganke. Mestna srajca in domačinka s kmetije se začneta družiti; dneve preživljata ob kmečkih opravilih (mimogrede, roman je prava mala šola le-teh!), kopanju v jezeru, veslanju, ribolovu, nastavljanju svojega zaklada za geolov (geochaching) itd. Naj vas ne zavede, da našteto zveni zelo nedolžno, ker pridejo v igro tudi Marjan, sumljiv fant Tilkine sestre Eve, krivolovci, ki so se spravili na kapitalskega sulca Benota, poginule ribe, skrivnostna dolina s skrivnostno kmetijo, vlom v avto Žanove družine ... Nenazadnje je tu še skrivnost izčrpanosti Tilkine mame in Tilkina nepojasnjena zadržanost ob srečanju s svojimi vrstniki. Ob pogostih opravilih, ki jih terja kmetija, pri katerih po novem sodeluje tudi Žan, se stvari pač „sestavljajo“ nekoliko počasneje, tempo se poveča šele proti koncu, kjer bralca čaka pravi kriminalni zaplet.

Pripoved je prvoosebna, vendar bi bila nemara boljša odločitev za tretjeosebno, ker je za najstnika mestoma neprepričljiva; prihod domačinov na obalo jezera Žan na primer opiše takole: „Na travnik so takrat prišli malo večji mladci /.../ Bili so krepkih rok in ramen /.../“ Enako velja za Tilkino in mamino prvoosebno pripoved na koncu romana, med katerima ni kakšnih bistvenih jezikovno-slogovnih razlik, kar pomeni, da sta veliko bolj kot Tilkini ali mamini – avtoričini. Dialogi so mestoma okorni, nekateri, sploh bolj zbadljivi med Žanom in Tilko, pa posrečeni. Takšne so tudi nekatere formulacije, na primer: „/.../ Iz trgovine sem prinesla le kruh,“ je zmagoslavno poudarjala svoje junaštvo, da se je odpovedala ponudbi najboljšega soseda.“ Avtorica pokaže, da ji poznavanje mulcev ni tuje, tako na primer dobro ve, da je kakšno stvar, tudi če ni „in“, čisto fino početi, če te le kdo od vrstnikov pri njej ne zaloti: „Iz testa sem spletal kite in svaljke testa oblikoval v gnezda. Ker me ni nihče videl, sem zelo užival.“ V roman je posrečeno vključenih tudi nekaj elementov, ki so na meji med fantastičnim in realnim in v dogajanju odigrajo pomembno vlogo, takšne so govoreče živali, ki to vendarle niso in kamen resnice. Slednji je v zgodbo vpet dobro, zalomi se le v primeru Marjana, čigar izbruh resnice je precej neprepičljiv in v zgodbo pripeljan preveč na silo. S priznanjem je soočena tudi Tilka, pri čemer pa je njen izbruh resnice manj prepričljiv v izbiri besedišča. Nekaj je v romanu tudi manj verjetnih mest: Žanu sredi poletja, ko pade mrak, na kolesu začnejo zmrzovati prsti, da jih komaj še čuti; seveda je (lahko) temperaturna razlika med dnevom in večerom/nočjo znatna, a od tega, da se potiš, do tega, da ti zmrzujejo prsti, vendarle ne pridemo tako hitro. Tudi potegavščina z lesenim sulcem, ki ga Tilka in Žan podtakneta italijanskima krivolovcema, je nekoliko bosa, v kolikor domneva, da niti ni treba biti izkušen ribič, da ločiš živo ribo od kosa lesa, ni preveč drzna. In slednjič, t.i. mafijca s skrivnostne kmetije bi gotovo preverila, če ima Žan, ki sta ga zasačila pri vohljanju, pri sebi telefon.

Izpostavila sem torej nekaj posrečenih mest in nekaj takšnih, ki bi že s skromnimi korekcijami delovala bolje. Tudi kakšna „vsakdanjost“ manj in malenkost hitrejši tempo vendarle ne bi bila nedobrodošla, kljub temu pa je roman Tri desne, dve levi dovolj zanimivo stkan, da pritegne in tudi zadrži bralčevo pozornost skoraj tristo strani. In še nekaj je – dobra reklama za aktivno preživljanje prostega časa v naravi.

Gaja Kos