Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Tri desne, dve levi : mladinski roman
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Vida Kokalj

Tri desne, dve levi : mladinski roman

Brežice, Primus, 2018

Št. strani: 288


Zbirka: Avtorji
Žanr: mladinski roman (mladinski)

Narodnost: slovenska književnost

Vida Kokalj je univerzitetna diplomirana pravnica ter avtorica in soavtorica več zakonov. Poleg poklicnega pisanja pa je zelo rada pisala tudi za otroke. Po upokojitvi je izdala dve zbirki pravljic: Take z vrta in Tiste z gozda. Tri desne, dve levi pa je avtoričin drugi mladinski roman. V njem je opisana zgodba dvanajstletnega Žana, ki preživi tritedenske počitnice ob jezeru med planinami, kjer nima brezplačnega dostopa do interneta, medtem ko so vsi prijatelji na morju. Na začetku kaže, da bodo počitnice zelo dolgočasne, pa se stvari obrnejo popolnoma drugače. Žan spozna deklico Tilko, ki tam živi in počitnice se iz dolgočasnih spremenijo v skrivnostne in nevarne. Tilki Žan zelo rad pomaga pri opravilih na njihovi kmetiji, zelo se spoprijatelji tudi z živalmi. Poleg tega mu Tilka nenehno zastavlja uganke, za rešitev katerih ga tudi nagradi. Delo na kmetiji in Tilkine uganke kmalu tako zaposlijo Žanove možgane, da na svoj mobilni telefon in računalnik skoraj ne pomisli več. Vseeno pa Tilka in Žan ukradeta nekaj časa za geolov, ki je zelo razširjena prostočasna aktivnost, ki izvira iz ZDA. Lega geotočk, kjer so skriti zakladi, je v obliki koordinat (zemljepisna širina in zemljepisna dolžina) objavljena na svetovnem spletu, kjer najditelj zaklada zabeleži tudi svojo najdbo. Žan in Tilka sta svoj zaklad dobro skrila, ni pa nemogoče, da bi ga kdo našel. Med svojimi sprehodi po okolici pa naletita tudi na onesnaževanje okolja in prekupčevanje z drogami. Tega v neokrnjenem planinskem svetu človek res ne bi pričakoval. Ker Žan in Tilka nista od muh in dregneta v osje gnezdo, se znajdeta v veliki nevarnosti. No, počitnice se kljub vsemu srečno končajo, Žan pa bo moral spet napeti možgane, da bo rešil novo Tilkino uganko. Zgodba o Tilki in Žanu se tako nadaljuje. Zanimivo in napeto počitniško branje.



Odlomek iz knjige

Tako nama je zadnje jutro ostalo le, da kamen resnice odneseva tja, kjer sva ga našla. Le tam ga lahko najde pastir in konča Belinino zgodbo. Položila sva ga med druge bele kamne na obrežju reke. Lovil je sončne žarke in se skrivoma svetlikal. Reka je tiho šumela in temne jezerske vode odnašala v daljavo. Upam, da voda ni zastrupljena in da bodo v njej skrite ribe, školjke, rakci in drugi nevidni prebivalci preživeli. Komandir in inšpekcije so poskrbeli, da so na kmetiji v skriti dolini greznico in bazen z gnusno strupeno vodo v hlevu izpraznili ter vse temeljito očistili.

(str. 286)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Počitnice, Podeželje, Mladostniki, Prijateljstvo, Ekologija, Svetovni splet, V mladinskem leposlovju


Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 20.9.2018 18:06:41
Zadnja sprememba: 20.9.2018 18:06:41
Število ogledov: 861



Kritike

V preteklem letu smo dobili dva mladinska (pustolovska) romana s skoraj enakim izhodiščem – zaradi poslabšanih finančnih razmer morata družini zategniti pasove, kar med drugim pomeni, da odpadejo poletne počitnice na morju. Junaka romana Lov za templjarskim zakladom ostaneta doma, na podeželju, junak romana Tri desne, dve levi, sicer mestni mulc, pa se mora zadovoljiti z obalo jezera, gorami in gozdovi. Vsi trije so prepričani, da jih čaka živ dolgčas, a resnica je povsem drugačna … V nadaljevanju se seveda pokažejo razlike, med drugim je Lov za templjarskim zakladom precej bolj premočrten, torej bolj disciplinirano usmerjen v naslovni lov na zaklad, s čimer je zares tudi bolj polnokrvno pustolovski od romana Tri desne, dve levi. Avtorica slednjega – gre za njen drugi mladinski roman – odpira več tem oziroma bralcu ponudi več skrivnostnih in/ali napetih točk, ki niso nujno povezane, kar ga dela bolj prigodniškega oziroma povzroči, da je bolj kot izrazita pustolovka, roman vsakdanjih dogodivščin s primesmi pustolovke in kriminalke.

Vse se začne, ko se dopustnik Žan po padcu s kolesom dobesedno prikotali pred Tilko, dekle, ki ima rada skrivnosti in uganke. Mestna srajca in domačinka s kmetije se začneta družiti; dneve preživljata ob kmečkih opravilih (mimogrede, roman je prava mala šola le-teh!), kopanju v jezeru, veslanju, ribolovu, nastavljanju svojega zaklada za geolov (geochaching) itd. Naj vas ne zavede, da našteto zveni zelo nedolžno, ker pridejo v igro tudi Marjan, sumljiv fant Tilkine sestre Eve, krivolovci, ki so se spravili na kapitalskega sulca Benota, poginule ribe, skrivnostna dolina s skrivnostno kmetijo, vlom v avto Žanove družine ... Nenazadnje je tu še skrivnost izčrpanosti Tilkine mame in Tilkina nepojasnjena zadržanost ob srečanju s svojimi vrstniki. Ob pogostih opravilih, ki jih terja kmetija, pri katerih po novem sodeluje tudi Žan, se stvari pač „sestavljajo“ nekoliko počasneje, tempo se poveča šele proti koncu, kjer bralca čaka pravi kriminalni zaplet.

Pripoved je prvoosebna, vendar bi bila nemara boljša odločitev za tretjeosebno, ker je za najstnika mestoma neprepričljiva; prihod domačinov na obalo jezera Žan na primer opiše takole: „Na travnik so takrat prišli malo večji mladci /.../ Bili so krepkih rok in ramen /.../“ Enako velja za Tilkino in mamino prvoosebno pripoved na koncu romana, med katerima ni kakšnih bistvenih jezikovno-slogovnih razlik, kar pomeni, da sta veliko bolj kot Tilkini ali mamini – avtoričini. Dialogi so mestoma okorni, nekateri, sploh bolj zbadljivi med Žanom in Tilko, pa posrečeni. Takšne so tudi nekatere formulacije, na primer: „/.../ Iz trgovine sem prinesla le kruh,“ je zmagoslavno poudarjala svoje junaštvo, da se je odpovedala ponudbi najboljšega soseda.“ Avtorica pokaže, da ji poznavanje mulcev ni tuje, tako na primer dobro ve, da je kakšno stvar, tudi če ni „in“, čisto fino početi, če te le kdo od vrstnikov pri njej ne zaloti: „Iz testa sem spletal kite in svaljke testa oblikoval v gnezda. Ker me ni nihče videl, sem zelo užival.“ V roman je posrečeno vključenih tudi nekaj elementov, ki so na meji med fantastičnim in realnim in v dogajanju odigrajo pomembno vlogo, takšne so govoreče živali, ki to vendarle niso in kamen resnice. Slednji je v zgodbo vpet dobro, zalomi se le v primeru Marjana, čigar izbruh resnice je precej neprepičljiv in v zgodbo pripeljan preveč na silo. S priznanjem je soočena tudi Tilka, pri čemer pa je njen izbruh resnice manj prepričljiv v izbiri besedišča. Nekaj je v romanu tudi manj verjetnih mest: Žanu sredi poletja, ko pade mrak, na kolesu začnejo zmrzovati prsti, da jih komaj še čuti; seveda je (lahko) temperaturna razlika med dnevom in večerom/nočjo znatna, a od tega, da se potiš, do tega, da ti zmrzujejo prsti, vendarle ne pridemo tako hitro. Tudi potegavščina z lesenim sulcem, ki ga Tilka in Žan podtakneta italijanskima krivolovcema, je nekoliko bosa, v kolikor domneva, da niti ni treba biti izkušen ribič, da ločiš živo ribo od kosa lesa, ni preveč drzna. In slednjič, t.i. mafijca s skrivnostne kmetije bi gotovo preverila, če ima Žan, ki sta ga zasačila pri vohljanju, pri sebi telefon.

Izpostavila sem torej nekaj posrečenih mest in nekaj takšnih, ki bi že s skromnimi korekcijami delovala bolje. Tudi kakšna „vsakdanjost“ manj in malenkost hitrejši tempo vendarle ne bi bila nedobrodošla, kljub temu pa je roman Tri desne, dve levi dovolj zanimivo stkan, da pritegne in tudi zadrži bralčevo pozornost skoraj tristo strani. In še nekaj je – dobra reklama za aktivno preživljanje prostega časa v naravi.

Gaja Kos

Gaja Kos, 27. junij 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.