Izgnana

Pesniška zbirka Izgnana je po zbirkah pesmi Zgiban prek Mure in haikujev Kimono, na otip, tretja knjiga pesnice, glasbenice, pevke in prevajalke Klarise Jovanović.

Pesnitev je razdeljena na tri enote; in sicer na Prolog, osemnajst pesmi (I-XVIII) in Epilog. Znotraj teh se pesniški subjekt ujame v nenehnem pomikanju, odhajanju in zapuščanju starega, že (po)znanega sveta - doma, in prihajanju v svet tujega in neznanega, a zdi se, da toliko bolj privlačnega, tudi osvobajajočega. To popotovanje je zaznamovano z mnogimi pesniškimi sredstvi, med katerimi najbolj izstopajo številne komparacije, onomatopoije in stavčne konstrukcije, ki spominjajo na biblijske paralelizme členov, s katerimi ustvarjajo svojevrsten ritem ali obred samoizganjanja, iskanja identitete, vračanja v svojo bit in/ali osvabajanja le-te.
Ritual nenehnega odhajanja iz znanega in prehajanja v neznano, v tujost, ni le v rokah zavestne pesnikinjine odločitve, saj so že ob "ognjišču /.../ posedale sojenice in s prstom kazale" nanjo, česar se zaveda in kar tudi sprejema. Bolečino poslavljanja skozi vrstice (u)blažijo opogumljajoče se trditve, kot je "kdor preživi, se okrepi", s čimer bo vstop v izventradicionalno prostorje zagotovo manj o(b)težen, manj boleč in bo vanj lažje vstopiti ter se prepustiti vsem preizkušnjam in preobrazbam. Ob izvrševanju samoizgona v predhodnosti se je pesnikinja osvobodila; osvobodila se je okov očetovega jezika in materine hiše. Očetov dom ji je vnaprej narekoval že ustaljeno družbeno vlogo, hkrati pa občutek varnosti in obenem utesnjenosti. Živi in neživi so jo obdali "s svojimi telesi kot živi zid, kot živi ščit". Raba preteklega časa v izrazu ji omogoča distančno presojo, da so jo "božali in obenem hromili". In ko je v X. pesmi odšla, odvrgla nakit in obleko, jo je pospremilo analogično spoznanje Kako strašna slepota je človeka "Kako strašna golota je človeka", vendar pa je ta golota bivanja tudi veliko manj boleča, če je pospremljena z uvidevanjem, da je prostor praznine, tišine in negibnosti pravzaprav prostor, ki ga je moč znova (na)polniti z (več)besednostjo, (več)jezičnostjo in (vse)gibnostjo, ki znova daje govorki tisto (vse)prostorje, znotraj katerega bo lahko uži(va)la tisto (ne)izrekljivo, tisto (ne)oprijemljivo, kar o(b)staja od včeraj, diha danes in je slutnja jutrišnjega dne. V Epilogu beremo, da se je izgnala tudi iz materine hiše, sploh pa se je izgon dogodil že pred njenim rojstvom, s čimer rojstvo in smrt popolnoma relativizira.

Pesnitev se zaključuje z materjo kot volkuljo, ki "divje zarenči, če se ji kdo približa" in očetom, ki "poskuša izdaviti besedo slovesa", a se pri tem "napreza /.../ kot črna živina, besede pa od nikoder". Brezizhodnost dodatno obtežijo še nerojeni bratje in sestre, ki sizifovsko "tovorijo kamenje v hrib in ga polagajo na gnile temelje in njihova hiša se vsevdilj seseda". Z mnogovezjem in hkrati stopnjevanjem, da "prababice in pradedje vstajajo iz plitvih grobov in vijejo roke in vpijejo in se čudijo /.../ in njihovi grleni glasovi režejo" govorka v kolesje breizhodnosti ujame tudi svojega bralca. Vse, kar bo iz spomina bledelo, se bo vračalo. V boleči izgubi domačega bo slutiti radost tujega. Iz občutja povezanosti bo vel pridih nepovezanega; tiste neizrekljive varnosti torej, zaradi katere bo človekova bit za zmeraj ujeta v onomatopejskih glasovih "žk bee, žk bee, žk bee".

Čeprav se morda na prvi pogled zdi zbirka tematsko zaprta, temna in boleča, lahko trdimo, da je pomensko zelo odprta, večplastna, tudi svetla in polna pozitivnih konotacij. Posega namreč v samo jedro človeka, v njegovo bit, s tem pa omogoča tudi več miselnih izzivov, sporočilnosti, več načinov prebiranja in umevanja. Alenka Jovanovski, avtorica obsežnega spremnega eseja, zapiše, da se pesnitev začne in zaključi "z rano nepripadanja"; to rano pa je moč preimenovati v privilegij, saj se je pesnikinja samoizgnala v ničelni položaj, od koder je goloti bivanja mogoče (v)dahniti morebiti najbolj živopisne barve umetniškega izraza.