Dobre knjige
2998 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Izgnana
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Klarisa M Jovanović

Izgnana

Koper, KUD AAC Zrakogled, 2018

Št. strani: 61 str.


Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

Bolečina tujine ali bolečina doma?

Beseda »izgnana« – naslov pesniške zbirke – je nasprotje besede »doma«. Duša je izgnana takrat, ko se ne počuti doma. Dom je občutek varnosti, pripadnosti, povezanosti na neskončno nevidno nit ljubezni. Vsaka nova duša je nova kitica neskončne pesmi. S fizično smrtjo tistih, na katere smo privezani ali navezani, se verz zatakne, nit zaboli. Znajdemo se v prologu pesniške zbirke Izgnana, ledenem prostoru negibnosti, praznine in molka. Prostoru, kjer vse mrtvo vstane od mrtvih samo še preko ubeseditve, upesnitve spomina v 18-ih novih pesmih. Že v prvem verzu prve pesmi nas lirski subjekt postavi pred dejstvo zavestne izbire: med bolečino doma in bolečino odhoda, tujine in nostalgije je bilo izbrano izgnanstvo (»Izgnala sem se iz očetove hiše.«). V pesmi prve polovice zbirke je prelita vsa bolečina zorenja te izbire, utripanje kontrastov med oživljanjem in smrtjo, med obujanjem in pozabljanjem, med privezanostjo in navezanostjo; v tem gorečem peklu žalovanja so škarje, ki režejo brez milosti, da »je rezalo, je hlipalo, je hlipalo«; prt, ki je središče življenja, je tudi mrtvaški prt; »oboževano utelešenje očetovega semena« se izmika vlogi, ki jo določajo predniki in sorodniki; niti se trgajo, ogrlica hkrati krasi in duši … Odločitev dozori v 10. pesmi z verzoma »In sem odšla. / Obrnila sem hrbet drevesu življenja«, stopnjuje se v 11. pesmi, kjer lirski subjekt postane »Sama svoja. Nikogaršnja.« in v 12. pesmi, kjer se iz »hiše, ki golta in ožema svoje / hčere in sinove in jih / priklepa na trohljive jasli,« odpre špranja izhoda drugam. V neznan drugačen svet, kjer nič ni znano, domače, kjer se vse udira, odskakuje in se izmika jeziku, zahteva dodaten napor. Z razdaljo prostora in časa vse, kar smo zapustili, bledi, postaja vse tiše in bolj prazno, dokler se ne izprazni in umolkne dovolj očitno, da se nehamo ozirati nazaj. Epilog ruši človeško dojemanje časa (pozneje /… / pred mojim rojstvom, / sem se izgnala), relativizira odsotnost in smrt (»oče, ki je umrl že davno pred / lastno smrtjo«) in je hkrati končni obračun z vsemi, s katerimi je duša povezana, vse do zaključnega verza, ki povzema tudi temeljni občutek ob branju zbirke: reže. Spremno besedo k pesniški zbirki, ki »govori o vsem, kar je doživljeno od znotraj, o prostoru, skozi katerega se pomika duša, ki se samoizžene iz arhaične ali poznane kulture«, je napisala Alenka Jovanovski.



Odlomek iz knjige

Zdaj sedim na obali tujega morja
in prekladam po ustih tuje besede.
Moji otroci, rojeni in nerojeni, so
strašno daleč, švist peruti na obzorju.
Včasih zaslišim krik: glej, glej,
galebi se tepejo za ribjo mrhovino,
ladja se odmika in tone v meglo
in iz ptičjega kljuna binglja drobno,
tenko črevce.

(str. 34)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Več o avtorici


Predmetne oznake: Dom, Žalovanje, Identiteta, Smrt, Očetje


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 5.9.2018 13:08:20
Zadnja sprememba: 5.9.2018 13:16:29
Število ogledov: 662



Kritike

Pesniška zbirka Izgnana je po zbirkah pesmi Zgiban prek Mure in haikujev Kimono, na otip, tretja knjiga pesnice, glasbenice, pevke in prevajalke Klarise Jovanović.

Pesnitev je razdeljena na tri enote; in sicer na Prolog, osemnajst pesmi (I-XVIII) in Epilog. Znotraj teh se pesniški subjekt ujame v nenehnem pomikanju, odhajanju in zapuščanju starega, že (po)znanega sveta - doma, in prihajanju v svet tujega in neznanega, a zdi se, da toliko bolj privlačnega, tudi osvobajajočega. To popotovanje je zaznamovano z mnogimi pesniškimi sredstvi, med katerimi najbolj izstopajo številne komparacije, onomatopoije in stavčne konstrukcije, ki spominjajo na biblijske paralelizme členov, s katerimi ustvarjajo svojevrsten ritem ali obred samoizganjanja, iskanja identitete, vračanja v svojo bit in/ali osvabajanja le-te.
Ritual nenehnega odhajanja iz znanega in prehajanja v neznano, v tujost, ni le v rokah zavestne pesnikinjine odločitve, saj so že ob "ognjišču /.../ posedale sojenice in s prstom kazale" nanjo, česar se zaveda in kar tudi sprejema. Bolečino poslavljanja skozi vrstice (u)blažijo opogumljajoče se trditve, kot je "kdor preživi, se okrepi", s čimer bo vstop v izventradicionalno prostorje zagotovo manj o(b)težen, manj boleč in bo vanj lažje vstopiti ter se prepustiti vsem preizkušnjam in preobrazbam. Ob izvrševanju samoizgona v predhodnosti se je pesnikinja osvobodila; osvobodila se je okov očetovega jezika in materine hiše. Očetov dom ji je vnaprej narekoval že ustaljeno družbeno vlogo, hkrati pa občutek varnosti in obenem utesnjenosti. Živi in neživi so jo obdali "s svojimi telesi kot živi zid, kot živi ščit". Raba preteklega časa v izrazu ji omogoča distančno presojo, da so jo "božali in obenem hromili". In ko je v X. pesmi odšla, odvrgla nakit in obleko, jo je pospremilo analogično spoznanje Kako strašna slepota je človeka "Kako strašna golota je človeka", vendar pa je ta golota bivanja tudi veliko manj boleča, če je pospremljena z uvidevanjem, da je prostor praznine, tišine in negibnosti pravzaprav prostor, ki ga je moč znova (na)polniti z (več)besednostjo, (več)jezičnostjo in (vse)gibnostjo, ki znova daje govorki tisto (vse)prostorje, znotraj katerega bo lahko uži(va)la tisto (ne)izrekljivo, tisto (ne)oprijemljivo, kar o(b)staja od včeraj, diha danes in je slutnja jutrišnjega dne. V Epilogu beremo, da se je izgnala tudi iz materine hiše, sploh pa se je izgon dogodil že pred njenim rojstvom, s čimer rojstvo in smrt popolnoma relativizira.

Pesnitev se zaključuje z materjo kot volkuljo, ki "divje zarenči, če se ji kdo približa" in očetom, ki "poskuša izdaviti besedo slovesa", a se pri tem "napreza /.../ kot črna živina, besede pa od nikoder". Brezizhodnost dodatno obtežijo še nerojeni bratje in sestre, ki sizifovsko "tovorijo kamenje v hrib in ga polagajo na gnile temelje in njihova hiša se vsevdilj seseda". Z mnogovezjem in hkrati stopnjevanjem, da "prababice in pradedje vstajajo iz plitvih grobov in vijejo roke in vpijejo in se čudijo /.../ in njihovi grleni glasovi režejo" govorka v kolesje breizhodnosti ujame tudi svojega bralca. Vse, kar bo iz spomina bledelo, se bo vračalo. V boleči izgubi domačega bo slutiti radost tujega. Iz občutja povezanosti bo vel pridih nepovezanega; tiste neizrekljive varnosti torej, zaradi katere bo človekova bit za zmeraj ujeta v onomatopejskih glasovih "žk bee, žk bee, žk bee".

Čeprav se morda na prvi pogled zdi zbirka tematsko zaprta, temna in boleča, lahko trdimo, da je pomensko zelo odprta, večplastna, tudi svetla in polna pozitivnih konotacij. Posega namreč v samo jedro človeka, v njegovo bit, s tem pa omogoča tudi več miselnih izzivov, sporočilnosti, več načinov prebiranja in umevanja. Alenka Jovanovski, avtorica obsežnega spremnega eseja, zapiše, da se pesnitev začne in zaključi "z rano nepripadanja"; to rano pa je moč preimenovati v privilegij, saj se je pesnikinja samoizgnala v ničelni položaj, od koder je goloti bivanja mogoče (v)dahniti morebiti najbolj živopisne barve umetniškega izraza. 

Manja Žugman, 19. julij 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.