Klarisa M Jovanović
Izgnana
Koper, KUD AAC Zrakogled, 2018
Št. strani: 61 str.
Žanr:
pesem
Narodnost: slovenska književnost
Bolečina tujine ali bolečina doma?
Beseda »izgnana« – naslov pesniške zbirke – je nasprotje besede »doma«. Duša je izgnana takrat, ko se ne počuti doma. Dom je občutek varnosti, pripadnosti, povezanosti na neskončno nevidno nit ljubezni. Vsaka nova duša je nova kitica neskončne pesmi. S fizično smrtjo tistih, na katere smo privezani ali navezani, se verz zatakne, nit zaboli. Znajdemo se v prologu pesniške zbirke Izgnana, ledenem prostoru negibnosti, praznine in molka. Prostoru, kjer vse mrtvo vstane od mrtvih samo še preko ubeseditve, upesnitve spomina v 18-ih novih pesmih. Že v prvem verzu prve pesmi nas lirski subjekt postavi pred dejstvo zavestne izbire: med bolečino doma in bolečino odhoda, tujine in nostalgije je bilo izbrano izgnanstvo (»Izgnala sem se iz očetove hiše.«). V pesmi prve polovice zbirke je prelita vsa bolečina zorenja te izbire, utripanje kontrastov med oživljanjem in smrtjo, med obujanjem in pozabljanjem, med privezanostjo in navezanostjo; v tem gorečem peklu žalovanja so škarje, ki režejo brez milosti, da »je rezalo, je hlipalo, je hlipalo«; prt, ki je središče življenja, je tudi mrtvaški prt; »oboževano utelešenje očetovega semena« se izmika vlogi, ki jo določajo predniki in sorodniki; niti se trgajo, ogrlica hkrati krasi in duši … Odločitev dozori v 10. pesmi z verzoma »In sem odšla. / Obrnila sem hrbet drevesu življenja«, stopnjuje se v 11. pesmi, kjer lirski subjekt postane »Sama svoja. Nikogaršnja.« in v 12. pesmi, kjer se iz »hiše, ki golta in ožema svoje / hčere in sinove in jih / priklepa na trohljive jasli,« odpre špranja izhoda drugam. V neznan drugačen svet, kjer nič ni znano, domače, kjer se vse udira, odskakuje in se izmika jeziku, zahteva dodaten napor. Z razdaljo prostora in časa vse, kar smo zapustili, bledi, postaja vse tiše in bolj prazno, dokler se ne izprazni in umolkne dovolj očitno, da se nehamo ozirati nazaj. Epilog ruši človeško dojemanje časa (pozneje /… / pred mojim rojstvom, / sem se izgnala), relativizira odsotnost in smrt (»oče, ki je umrl že davno pred / lastno smrtjo«) in je hkrati končni obračun z vsemi, s katerimi je duša povezana, vse do zaključnega verza, ki povzema tudi temeljni občutek ob branju zbirke: reže. Spremno besedo k pesniški zbirki, ki »govori o vsem, kar je doživljeno od znotraj, o prostoru, skozi katerega se pomika duša, ki se samoizžene iz arhaične ali poznane kulture«, je napisala Alenka Jovanovski.
Odlomek iz knjigeZdaj sedim na obali tujega morja
in prekladam po ustih tuje besede.
Moji otroci, rojeni in nerojeni, so
strašno daleč, švist peruti na obzorju.
Včasih zaslišim krik: glej, glej,
galebi se tepejo za ribjo mrhovino,
ladja se odmika in tone v meglo
in iz ptičjega kljuna binglja drobno,
tenko črevce.
(str. 34)
Ključne besede:
DOM,
ŽALOVANJE,
IDENTITETA,
SMRT,
OČETJE
Prispeval/-a:
Magda Vremec Ragusi,
Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 5.9.2018 13:08:20
Zadnja sprememba: 5.9.2018 13:16:29
Število ogledov: 1754