| Žanr | spomini |
| Narodnost | avstralska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2013 |
| Založba | Primus |
| Prevod |
Pika Golob |
| Ključne besede | Duhovnost, Duševna higiena, Obsmrtna doživetja, Psihoterapija, Smrt, Življenje |
Roditi se … ŽIVETI … umreti. To so teme, o katerih v delu z močnim avtobiografskim pečatom piše včasih vagabundska Avstralka Bronnie Ware. Po več letih skrbi za ostarele, bolne in umirajoče ter delu z zapornicami, je našla pot do sebe. Zmogla je odpustiti družini in se končno postaviti zase. Na vprašanje »Kaj nam o življenju lahko povedo umirajoči?« je prejela številne odgovore, med njimi pa izluščila pet najpogostejših. Želje odhajajočih so bile: 1. da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge; 2. da ne bi toliko delal; 3. da bi upal izraziti svoja čustva; 4. da bi ostal v stiku s prijatelji; 5. da bi si dovolil biti srečnejši. Morda se to zdijo nadvse preprosti cilji, a ostareli in bolni, s katerimi je avtorica bila v stiku, poglobljeno pojasnijo, zakaj izpostavljenih »pet tez« ni bilo tako preprosto uresničevati. Strinjajo se, da je vsaka izkušnja priložnost za osebnostno rast. Najtemneje pa je vedno (bilo) pred svitom.
Objavljeno: 23.08.2018 12:04:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:24
»Gotovo si do zdaj že spoznala, da si moraš kdaj vzeti čas tudi zase. Poišči ravnovesje in si vzemi čas tudi za prijatelje. Naredi to zase. Vsi potrebujemo prijatelje.« Harry me je pogledal strogo in malce preteče, a oba sva vedela, da je to rekel iz ljubezni.
Imel je prav. Pogosteje bi si morala vzeti čas za prijatelje, ne pa delati po dvanajst ur in nato kasneje nadoknaditi izgubljeni čas. Čeprav sem imela to delo zelo rada in čeprav sem se z negovanci in njihovimi družinami pogosto nasmejala, sem živela v zelo resnem svetu. Ker sem bila v stiku z umirajočimi in njihovimi žalujočimi sorodniki, sem morala to uravnotežiti z lahkotnostjo, ki jo lahko nudijo le prijatelji. V življenju mi je manjkalo veselja in to sem si šele zdaj lahko resnično priznala.
»Prav imaš, Harry,« sem priznala. Nasmehnil se je in privzdignil roke v objem. Sklonila sem se k postelji in ga smejoč objela.
»Ne gre le za ohranjanje stikov s prijatelji, draga moja. Tako namreč tudi sama sebi podariš darilo njihove družbe. Saj razumeš, kajne?« so me spraševale njegove besede in oči.
Odločno sem pokimala in mu odgovorila: »Ja, Harry, razumem.« Ko sem ga malo kasneje pustila, da je počival, sem bila hvaležna za njegov nasvet in za vse iskrene besede, ki sva si jih izmenjala.
Harryjev prehod na drugo stran je bil zelo spokojen. Umrl je v spanju nekaj noči kasneje. Ko me je njegova hči poklicala po telefonu, da me o tem obvesti, se mi je nato še iskreno zahvalila. Rekla sem ji, da je tudi Harry meni dal veliko in da mi ga je bilo v veselje poznati.
»Privošči si čas s prijatelji,« ga še vedno slišim. Besede tega prijetnega moža s košatimi obrvmi, rdečim obrazom in širokim nasmehom še vedno živijo v meni. (negovančev nasvet Bronnie; str. 221-222)
