| Žanr | družbenokritični roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | samozal. |
| Ilustracije |
Neža Trobec |
| Ključne besede | Družba, Družina, Družinski odnosi, Ljubezen, Odnosi, Rodbine, Sočutje, Vrednote |
Kjer morje poljublja nebo je romaneskni prvenec Nine Novak Oiseau. Zgodba romana je spisana v dveh delih in odpira številna aktualna vprašanja. Spoznamo Malika in Roso, brata in sestro, na katera moderen svet še ni prodrl. Četudi po starosti še otroka, sta osebno že nadvse zrela, medsebojno povezana in željna znanja. Vsezkozi pa ju vodi naravnost, preprostost, poštenost in človečnost.
Roman v spremni besedi Katra Hribar Frol odlično povzame tako: »Zgodba, ki jo je avtorica zasnovala z mislijo na tegobe, ki spremljajo današnje begunce in razseljence, se je na poti na papir prelevila v nežno odo življenju, ljubezni in upanju. Idilični orisi vsakdana na izmišljenem otoku Gallei bralca ponesejo v svet, kjer pehanje za materialnimi dobrinami ne določa tempa življenja in kjer sta družina in skupnost na prvem mestu – v dobrem in slabem prebivalci Galleia držijo skupaj, si zaupajo, skupaj jočejo, se smejejo in sanjajo. /…/ Ninino delo nas ponese v svet, kjer je človek človeku človek in v nas budi misel, da bivanje, ki ljudem dopušča človeško dostojanstvo, le ni tako daleč oziroma tako nedosegljivo, da ne bi mogli podati roke, nežiti in preseči odtujenosti in razčlovečenosti. Za takšen korak ni treba veliko: le nasmeh, beseda, dotik ali pogled …«
Preplet raznovrstnih izkušenj v celoto povežejo ljubezen, nežnost, pripadnost, predanost …
Objavljeno: 14.08.2018 16:18:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:21
»Sprehajali so se med borovci, ki so v Rosi prebujali oddaljeno domačnost. Čeprav je v otroštvu le redkokdaj zašla med drevesa, kjer je zrak drhtel od smolnatega vonja in blažil nemir, jih je pogrešala. Njihov dotik, utrip srca. Prepričana je bila, da kdaj premorejo več sočutja od ljudi.
Stežka si je priznala, da je njena duša še vedno lačna bližine. Imela je občutek, kot bi se čas ustavil. Otoku vladajoča pristnost, po katerem je stopala prvič, a že slutila, da ne tudi zadnjič, ji je vračala občutek celosti. Morda je bila intimnost majhnega tista, kar je najbolj pogrešala.
Vse odkar je priložnost zase pričela iskati v svetu ravnic, je večino časa prebila med štirimi stenami, znotraj pozidanih stanovanjskih blokov, na asfaltnih cestah ali ob zidakih, ki so ločevali hrup prometa od majhnih zaplat trave. Premajhnih, da bi zmogla začutiti bit življenja. Zato ji je ta kraj po dolgem času ponujal priložnost, da se znova poveže s stvarniki.
Nagovorila je skoraj vsako deblo in se dotaknila vseh ponosno in pokončno dvigajočih se v nebo. Z dlanjo je polzela po njihovi razbrzdani skorji. Vzpostavila stik z izvirom sveta. Prešinilo jo je, kako majhno in krhko je pravzaprav vsakršno življenje.
Med slokimi drevesi jo je prevzela ponižnost. Vsaka razbrzdana žila, vrezana v deblo, je izpričevala stoletja stare zgodbe. Nosila pečat viharjev. Žgočega sonca. Ljudi, ki so jim poklanjali dotik davno pred njo. Čudila se je, koliko zgodb premore eno samo srce. A se ji je včasih zdelo, da te predstavljajo premajhen košček v njenem mozaiku. Želela bi si jih več.
Solze razočaranja so jo zapekle ob pomisli, da se niti sama ne zna več zadovoljiti z malim in da hlepi po nečem več – četudi samo ljubezni in bližini.
Zavetje širokih krošenj ji je v le nekaj kratkih trenutkih zmoglo nuditi več razumevanja kot ljudje v mesece trajajoči odisejadi, v kateri je iskala svoj prostor pod soncem. Varnost je bila tista, ki ji je manjkala. In vera v prihodnost. A pravzaprav jo je radovednost neznanega sploh pognala na tuje in negotovost bi lahko bila pričakovala.
V senci vej je znova našla srčiko svoje lastne osebnosti.« (str. 139-140)
