Izkušnja prvega soočenja s Cankarjem je za slovenskega šolarja skorajda univerzalno travmatična. Če človek po srečnem naključju vendarle ostane bralec, tudi ko neha guliti šolske klopi, pride pogosto do enoznačnega zaključka: Cankarja je treba prebrati še enkrat. Da je najbrž nekaj narobe s kurikulumom in z učbeniškim izborom besedil nesporno kanoniziranega slovenskega avtorja, se strinjam s Primožem Vitezom, urednikom izbora Cankarjevih političnih besedil, ki so izšla v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi. Čeprav v okviru Cankarjevega leta 2018 subvencioniranih projektov v zvezi s pregovorno prvim slovenskim poklicnim pisateljem ne manjka in izza vsakega vogala pokuka kašen Cankarjev brk ali krajec klobuka, pa je ponovna kontekstualizacija odprla predvsem možnosti novih (bolj ali manj posrečenih) interpretacij in nove recepcije avtorjevega življenja in dela.

Politični teksti pod skupnim naslovom Kako sem postal socialist in drugi spisi se po besedah antologista Primoža Viteza ne ustavljajo »pred tradicionalno ograjo, ki jo je kritika zadnjih sto let postavljala med Cankarjevo umetnost in njegov družbenopolitični angažma«, zato je urednik v knjigo vključil formalno raznolika besedila – od predavanj (osrednja so predvsem tista, ki jih je imel pred Tržačani), razprav, govorov, krajših refleksij, pa vse do programske novele Hlapec Jernej in njegova pravica. Cankar je veljal za ognjevitega (so)govornika, za nekakšnega findesieclovskega opinionmakerja brez dlake na jeziku. Politično je bil aktiven od leta 1907, ko je kot socialdemokrat neuspešno kandidiral za poslanca v dunajskem državnem zboru, pa vse do smrti leta 1918.

Če odmislimo prepoznaven Cankarjev slog, ki ga zaznamuje izjemno poetičen, ritmičen in prav zato nekoliko patiniran jezik, ki sicer ni toliko potujen in časovno odtujen, da ga sodobni slovenski bralec ne bi mogel dojeti (kar je v pričujoči knjigi botrovalo razsvetljeni odločitvi, da se teksti jezikovno ne posodabljajo) in če ob tem spregledamo še zgodovinske indice Cankarjeve dobe, so ponatisnjena besedila pretresljivo aktualna in sodobna. Spervertirana produkcijska logika iz besedila Zastonjkarji (nekakšna podvrsta današnjih prekarcev) se do zdaj ni spremenila: »Tisti dobrotnik, ki se mu je zdelo naturno in pravično, da poetje pojejo zastonj zanj in za njegov dobri namen, prav gotovo ni bil poprej stopil v papirnico, v tiskarnico in v knjigoveznico: 'Daj mi, o rodoljub, papir zastonj, stavce zastonj, platno zastonj – za dober namen!'«. »Jedro naziranja o umetnosti in duševni kulturi naroda« je v srži ostalo enako – umetnik v družbi ni delavec, kljub uradno priznani profesiji, temveč prostočasni zabavljač in državni parazit. Kam smo torej prišli sto let po teh vrsticah? Nikamor!

Cankarjeva najostrejša puščica je uperjena v slovensko servilnost, ki jo upravičujeta in krepita dvolično in zadrto katoliško pobožnjakarstvo na eni in gostilniški eskapizem na drugi strani. Z vero, alkoholom in politiko izčrpavanja namreč vodilne elite ljudstvo puščajo v hibernaciji in stagnaciji. Delavce ohranjajo na nizki stopnji pismenosti, iz njih pasivno-agresivno izganjajo kritično-revolucionarne misli in jim odtujujejo umetnost, češ »to ni za ljudstvo«, kajti »dokler je ljudstvo ponižno, dokler veruje v prazne fraze, dokler nosi zastavo križem domovine in stavi slavoloke in mlaje ocilindrenim in ofrakanim malikom – dotlej je ljudstvo narod, dotlej se imenuje naše dobro, zavedno ljudstvo« (Slovensko ljudstvo in slovenska kultura). V duhu socialdemokratskih idej pa se Cankar vizionarsko izreka tudi o jugoslovanskem vprašanju, ki ga smatra zgolj za »politični problem«, jezikovno in družbeno-kulturno pa naj bi se južni Slovani vendarle med seboj preveč razlikovali, zato bi morali posamezni narodi v večnacionalni skupnosti ohraniti kulturno avtonomijo.

Cankar pokaže, da se je podobno kot razmišljajočim posameznikom godilo tudi naprednim umetnikom, predvsem pesnikom in slikarjem njegove ali preteklih dob. Več besedil izbora je posvečenih zapisom o takratni sodobni umetnosti in javnem odnosu do nje. Že v spisu Slovenski umetniki na Dunaju (1904) pisatelj izpostavi sprva prezrta, pozneje pa rehabilitirana imena, kot so Grohar, Jakopič in Jama. Predvsem pa je vznejevoljen nad odnosom ključnih osebnosti – urednikov, kuratorjev in intendantov – ki po sistemu uravnilovke in povprečnega okusa odločajo o usodi mlade slovenske umetnosti, o kateri pač danes sodijo klike pristranskih strokovnjakov in uradnikov.

V znanem besedilu Bela krizantema Cankar obračuna tudi s svojimi recenzenti, ki mu pogosto evfemistično očitajo umanjkanje »pozitivne ideje« ter mu prepisujejo pesimizem in mračnjaštvo. Če vendarle nekoliko zagovarjam delo recenzentov (ne nazadnje se tudi sama s tem svojim zapisom umeščam mednje), se zdi, da Cankar mestoma reagira previhravo in užaljeno. Sicer argumentirana razprava, ki razkriva hierarhije in mehanizme moči v kulturniško-časnikarski sferi, kdaj pa kdaj razgali tudi avtorjevo nečimrnost. Da o vlogi Cankarju intelektualno nedoraslih žensk, sprehajajočih se »gospodičen«, o katerih avtor govori skozi patriarhalno optiko, sploh ne govorimo. Človek se sprašuje, kakšna kritika bi temu, že za časa življenja kultnemu intelektualcu sploh ustrezala – razen brezpogojne hvale.

Ob branju političnih spisov iz Kondorjeve zbirke se postavlja vprašanje, kaj lahko Cankar v teh besedilih, pogosto vendarle angažiranih in programskih, pove sodobnemu (slovenskemu) bralcu in kaj doprinese k sodobni družbi. Ne glede na politično klasifikacijo, se pisatelj zavzema za odgovornega, kritičnega in predvsem pokončnega posameznika, ki deluje neizključevalno, v skladu s humanističnimi načeli. V takega plemenitega človeka, kot bi mu rekli nekoč (jezikovna raba peša z izumiranjem primerkov), Cankar polaga vso svoje neugaslo upanje. A kaj, ko vselej na koncu ostane »sredi staje tisto, kar ostane ob rešetanju vsakega kulturnega vprašanja: smrdeč kupček hinavščine. In iz kupčka, tega smrdečega, zraste nov problem: kdo da ga je bil naredil«.