Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Kako sem postal socialist in drugi spisi
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Ivan Cankar

Kako sem postal socialist in drugi spisi

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018

Št. strani: 326


Zbirka: Knjižnica Kondor
Žanr: esej

Narodnost: slovenska književnost

»Vendarle obstaja razlog, da danes samo poznavalci vedo, kaj so v tedanjosti pomenili priimki Šušteršič, Govekar, Kristan, Oblak, Korošec, Prepeluh in tako naprej, za Cankarja pa vemo vsi ...

... Pisateljeva prednost pred političnimi sodobniki je bila seveda ta, da je znal svoja stališča prepričljivo ubesediti (…), in sicer v različnih umetnostnih oblikah," lahko o veličini Ivana Cankarja preberemo v spremni besedi k izboru (političnih) spisov, ki je izšel v zbirki Kondor v Cankarjevem letu 2018. Tekste, ponatisnjene v izvirni jezikovni podobi, je izbral Primož Vitez, tudi avtor spremne besede Uporni duh Cankarjevega socializma. Tu lahko preberemo, da je zelo težko potegniti jasno mejo med teksti, ki so opredeljeni kot izražanje avtorjevih družbenopolitičnih stališč, in besedili, ki jih prebiramo kot čisto literaturo. Politična razsežnost Cankarjeve proze namreč bistveno zaznamuje njegov pisateljski opus. "Cankar kot pisatelj in kot mislec je predvsem kompleksna umetniška osebnost, ki je v nobenem smislu ne moremo brati enoznačno (...). V knjigo je uvrščenih nekaj besedil s poudarjeno literarno formo, a nič manj udarnim političnim smislom." Da so Cankarjevi zapisi večni in vedno aktualni, pove tudi avtor spremne besede – Cankarjeva umetnostna besedila premorejo duhovno razsežnost, ki jim ni omogočila le tega, da niso odmrla skupaj z avtorjevim slabotnim telesom, temveč da jih še danes lahko razumemo kot močne zapise univerzalnih razmerij, ki jih človek vzpostavlja do drugih ljudi in do samega sebe. Lahko se strinjamo, da je Cankar danes, sto let po smrti, pravzaprav neprebran pisatelj, ob upoštevanju dejstva, da je velika večina Cankarjevih besedil globlje berljiva šele za izkušenega bralca. »Problem z branjem Cankarja načeloma tiči v šolski distribuciji bralnih nalog, ki je ravno pri tem avtorju že ves čas premalo domišljena (...). Po eni strani je Cankar dijakom že vnaprej ponujen kot težaven avtor (zahteven, mračen, pesimističen), po drugi strani pa šola mladim bralcem nalaga branje nepremišljeno izbranih besedil.« In še: »Šolsko vprašanje: Kaj je avtor hotel povedati? je prazno, deplasirano in vsakokrat sproti brezbrižno zanemari dejstvo, da je v sleherni vrhunski literarni pripovedi jezikovni stil tisto, kar iz besedila naredi umetniško delo, in da njegov smisel nastaja v vsakem bralcu posebej. O tem je v šolskih programih v zvezi s slovensko književnostjo zelo malo ali skoraj nič govora. Zato med mladimi bralci slovenskih umetnostnih besedil pogosto obstaja nekakšen malodušen odpor do Cankarjeve proze in ta odpor se lahko razvije v posplošeno zavračanje branja, čeprav je branje ena ključnih dejavnosti v razvoju jezikovne občutljivosti in kulturne identitete posameznika.« Berimo torej Cankarja, kot bi rekel Tone Pavček, vnovič in zopet in znova.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Politični vidik, Slovenska kultura


Prispeval/-a: Polonca Kavčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 24.8.2018 11:25:52
Zadnja sprememba: 24.8.2018 11:25:52
Število ogledov: 537



Kritike

Izkušnja prvega soočenja s Cankarjem je za slovenskega šolarja skorajda univerzalno travmatična. Če človek po srečnem naključju vendarle ostane bralec, tudi ko neha guliti šolske klopi, pride pogosto do enoznačnega zaključka: Cankarja je treba prebrati še enkrat. Da je najbrž nekaj narobe s kurikulumom in z učbeniškim izborom besedil nesporno kanoniziranega slovenskega avtorja, se strinjam s Primožem Vitezom, urednikom izbora Cankarjevih političnih besedil, ki so izšla v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi. Čeprav v okviru Cankarjevega leta 2018 subvencioniranih projektov v zvezi s pregovorno prvim slovenskim poklicnim pisateljem ne manjka in izza vsakega vogala pokuka kašen Cankarjev brk ali krajec klobuka, pa je ponovna kontekstualizacija odprla predvsem možnosti novih (bolj ali manj posrečenih) interpretacij in nove recepcije avtorjevega življenja in dela.

Politični teksti pod skupnim naslovom Kako sem postal socialist in drugi spisi se po besedah antologista Primoža Viteza ne ustavljajo »pred tradicionalno ograjo, ki jo je kritika zadnjih sto let postavljala med Cankarjevo umetnost in njegov družbenopolitični angažma«, zato je urednik v knjigo vključil formalno raznolika besedila – od predavanj (osrednja so predvsem tista, ki jih je imel pred Tržačani), razprav, govorov, krajših refleksij, pa vse do programske novele Hlapec Jernej in njegova pravica. Cankar je veljal za ognjevitega (so)govornika, za nekakšnega findesieclovskega opinionmakerja brez dlake na jeziku. Politično je bil aktiven od leta 1907, ko je kot socialdemokrat neuspešno kandidiral za poslanca v dunajskem državnem zboru, pa vse do smrti leta 1918.

Če odmislimo prepoznaven Cankarjev slog, ki ga zaznamuje izjemno poetičen, ritmičen in prav zato nekoliko patiniran jezik, ki sicer ni toliko potujen in časovno odtujen, da ga sodobni slovenski bralec ne bi mogel dojeti (kar je v pričujoči knjigi botrovalo razsvetljeni odločitvi, da se teksti jezikovno ne posodabljajo) in če ob tem spregledamo še zgodovinske indice Cankarjeve dobe, so ponatisnjena besedila pretresljivo aktualna in sodobna. Spervertirana produkcijska logika iz besedila Zastonjkarji (nekakšna podvrsta današnjih prekarcev) se do zdaj ni spremenila: »Tisti dobrotnik, ki se mu je zdelo naturno in pravično, da poetje pojejo zastonj zanj in za njegov dobri namen, prav gotovo ni bil poprej stopil v papirnico, v tiskarnico in v knjigoveznico: 'Daj mi, o rodoljub, papir zastonj, stavce zastonj, platno zastonj – za dober namen!'«. »Jedro naziranja o umetnosti in duševni kulturi naroda« je v srži ostalo enako – umetnik v družbi ni delavec, kljub uradno priznani profesiji, temveč prostočasni zabavljač in državni parazit. Kam smo torej prišli sto let po teh vrsticah? Nikamor!

Cankarjeva najostrejša puščica je uperjena v slovensko servilnost, ki jo upravičujeta in krepita dvolično in zadrto katoliško pobožnjakarstvo na eni in gostilniški eskapizem na drugi strani. Z vero, alkoholom in politiko izčrpavanja namreč vodilne elite ljudstvo puščajo v hibernaciji in stagnaciji. Delavce ohranjajo na nizki stopnji pismenosti, iz njih pasivno-agresivno izganjajo kritično-revolucionarne misli in jim odtujujejo umetnost, češ »to ni za ljudstvo«, kajti »dokler je ljudstvo ponižno, dokler veruje v prazne fraze, dokler nosi zastavo križem domovine in stavi slavoloke in mlaje ocilindrenim in ofrakanim malikom – dotlej je ljudstvo narod, dotlej se imenuje naše dobro, zavedno ljudstvo« (Slovensko ljudstvo in slovenska kultura). V duhu socialdemokratskih idej pa se Cankar vizionarsko izreka tudi o jugoslovanskem vprašanju, ki ga smatra zgolj za »politični problem«, jezikovno in družbeno-kulturno pa naj bi se južni Slovani vendarle med seboj preveč razlikovali, zato bi morali posamezni narodi v večnacionalni skupnosti ohraniti kulturno avtonomijo.

Cankar pokaže, da se je podobno kot razmišljajočim posameznikom godilo tudi naprednim umetnikom, predvsem pesnikom in slikarjem njegove ali preteklih dob. Več besedil izbora je posvečenih zapisom o takratni sodobni umetnosti in javnem odnosu do nje. Že v spisu Slovenski umetniki na Dunaju (1904) pisatelj izpostavi sprva prezrta, pozneje pa rehabilitirana imena, kot so Grohar, Jakopič in Jama. Predvsem pa je vznejevoljen nad odnosom ključnih osebnosti – urednikov, kuratorjev in intendantov – ki po sistemu uravnilovke in povprečnega okusa odločajo o usodi mlade slovenske umetnosti, o kateri pač danes sodijo klike pristranskih strokovnjakov in uradnikov.

V znanem besedilu Bela krizantema Cankar obračuna tudi s svojimi recenzenti, ki mu pogosto evfemistično očitajo umanjkanje »pozitivne ideje« ter mu prepisujejo pesimizem in mračnjaštvo. Če vendarle nekoliko zagovarjam delo recenzentov (ne nazadnje se tudi sama s tem svojim zapisom umeščam mednje), se zdi, da Cankar mestoma reagira previhravo in užaljeno. Sicer argumentirana razprava, ki razkriva hierarhije in mehanizme moči v kulturniško-časnikarski sferi, kdaj pa kdaj razgali tudi avtorjevo nečimrnost. Da o vlogi Cankarju intelektualno nedoraslih žensk, sprehajajočih se »gospodičen«, o katerih avtor govori skozi patriarhalno optiko, sploh ne govorimo. Človek se sprašuje, kakšna kritika bi temu, že za časa življenja kultnemu intelektualcu sploh ustrezala – razen brezpogojne hvale.

Ob branju političnih spisov iz Kondorjeve zbirke se postavlja vprašanje, kaj lahko Cankar v teh besedilih, pogosto vendarle angažiranih in programskih, pove sodobnemu (slovenskemu) bralcu in kaj doprinese k sodobni družbi. Ne glede na politično klasifikacijo, se pisatelj zavzema za odgovornega, kritičnega in predvsem pokončnega posameznika, ki deluje neizključevalno, v skladu s humanističnimi načeli. V takega plemenitega človeka, kot bi mu rekli nekoč (jezikovna raba peša z izumiranjem primerkov), Cankar polaga vso svoje neugaslo upanje. A kaj, ko vselej na koncu ostane »sredi staje tisto, kar ostane ob rešetanju vsakega kulturnega vprašanja: smrdeč kupček hinavščine. In iz kupčka, tega smrdečega, zraste nov problem: kdo da ga je bil naredil«.

Tanja Petrič , 9. oktober 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.