Dobre knjige
2926 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Inštitut doktorja Faulstaffa
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Milan Dekleva

Inštitut doktorja Faulstaffa

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2018

Št. strani: 150


Žanr: družbeni roman, filozofski roman, satirični roman

Narodnost: slovenska književnost

Normalizacija ekscesa

Življenje ni potica, je reklo, ki ga tako zelo radi uporabimo, kadar nam gre kaj po zlu. In življenje Jonasa, glavnega junaka zadnjega kratkega romana Milana Dekleve Inštitut doktorja Faulstaffa nikakor ni potica. Niti lešnikova, orehova ali pehtranova, kaj šele potratna. Jonasu gre namreč v življenju narobe čisto vse in to od samega začetka. Zagotovo sam roman ponuja možnosti več različnih branj, vendar sam nisem znal drugače, kot da ga berem skozi oči bralca tranzicije, bralca, ki je tudi sam opazoval prehod države, gospodarstva in uprave iz enega sistema v tistega drugega, današnjega, brez da bi, za razliko od glavnega protagonista romana, v njem tudi aktivno sodeloval. Vsekakor pa gre ponovno (tudi) za (stilistično) mojstrovino spod peresa Milana Dekleve. Odlično branje ob katerem se boste zabavali vsi, tudi tisti, ki morda redkeje posegate po stilno dovršeni beletristiki.



Odlomek iz knjige

Na poti domov sem se na daleč ognil inštitutu. Odkar so me postavili na stranski tir, sem na znanstveno raziskovanje gledal z drugimi očmi. Prej sem bil funkcija, bil sem funkcionar napredka, zdaj sem bil rezultat, torej usedlina stanja. Človek, ki ne more ničesar več realizirat, ni samo nerealiziran, ampak nerealen. Nestvaren, lahko rečem privid. Najbrž se v takem položaju še niste znašli, gospoda, zato vam moram zaupati, da je zanimiv. Prividi namreč vidimo nestvarnost tistega, kar je za zagnane raziskovalce realnost spoznanja. Naj razložim. Človek, ki izgubi zaupanje v boga, nima več česa početi s svojo vero. V njej vidi samo nerazumno zablodo in poskus manipuliranja z življenjem. Pajek ne razmišlja o smotru pajčevine, a če bi se naveličal muh in drugega mrčesa in se preusmeril na žretje belušev in tartufov, kaj mislite, bi še pletel mreže?

(str. 86)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla


Predmetne oznake: Slovenska proza, Satire


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 14.7.2018 8:56:38
Zadnja sprememba: 14.7.2018 11:11:48
Število ogledov: 542



Kritike

Roman je izpoved stiske človeka, ki se iz uglednega strokovnjaka, predavatelja na inštitutu, ljubečega moža in očeta prelevi v odtujenega mračnjaka. Jonas, glavni junak romana, v zvezi s tem večkrat omenja nesrečo, incident ali že kar dogodek, ki je ukinil vesolje. Kaj se mora zgoditi, da nekoč povsem priseben človek doživi konec vesolja in se prelevi v pacienta na psihiatričnem oddelku?

Svoje gotovo doprinese žalostna življenjska usoda. Jonas je odraščal ob odsotni materi in nasilnem očetu. Zaradi strahu, da ne bi bil tudi sam grob do otrok, se je iz družine raje umaknil v delo na inštitutu, kjer se je s pomočjo pametnega robota (ker z njim preživi toliko časa, ima Robi celo ime) ukvarjal z raziskovanjem jezika. Rezultat? Žena ga je zapustila, mlajši sin se je obesil, starejši pa umrl v prometni nesreči. Hči se je poročila z njegovim nadrejenim, kar ga je za nameček stalo še položaja v službi.

Milan Dekleva glavnega junaka postavi v milje izobražencev, kar je v slovenskem romanu prej redkost kot pravilo. Ob tem se mi zdi najbolj simpatičen prizor gala večerje, na kateri se Jonas prikaže z na srajco narisanim metuljčkom (tistega pravega je namreč pozabil doma). Simpatičen zato, ker se tudi za zaposlene na inštitutu zdi, da so izobraženci le še na videz: bolj zaradi vezi, poznanstev in podeljenih jim položajev, ne ravno modrosti. Če kaj, pa so nekje v omari vrlin prav gotovo pozabili na obzirnost, potrpežljivost, skromnost in kar je še teh stvari. Skratka - povzpetneži. Jonasu gre v bitki za honorarje, članke in seminarje dolgo časa precej dobro, a se, kot že rečeno, vse skupaj kmalu usodno zaplete.

Kljub že omenjenim tragičnim življenjskim preizkušnjam se zdi, da je za Jonasov dokončen umik v osamo krivo predvsem pretirano ukvarjanje z znanostjo. »Če jezik dneve in dneve pretvarjaš v algoritme, stroji okrog tebe niso več orodje, ampak okolje,« tarna Jonas, ki na določeni točki ne zna več vzpostaviti meje med biologijo, semantiko in zasebnim življenjem. Skoraj kot nekdo, ki je, če citiram Jonasa, ki citira Bartola, »stopil samemu sebi na rame« in videl predaleč.

Prvoosebni pripovedovalec očitno trpi tudi za prvimi znaki demence, saj se v govoru zelo rad zmoti: koprnenje mimogrede zamenja za koprdenje, suknjo za sužnjo, Juga za Junga, maximo culpo za maximo kupo (sadno). Dekleva zna med vrsticami pretrganih stavkov, zamolkov, pozabljenih informacij, nenavadnih miselnih zavojev in preobratov ... zelo prepričljivo izraziti stisko posameznika, ki se mu podira cel svet. Bolj kot se Jonas izgublja v goščavi besed, bolj se mu življenje začne kazati kot niz zgolj naključnih dogodkov, nad katerimi sam nima pravega nadzora. V tem smislu se rad poistoveti z množico drugih obupanih romanesknih junakov. Denimo s podtalnežem iz romana Dostojevskega, ki ga kar naprej mori občutek, da je le kolesce v orjaškem stroju, »žebelj v ustroju še nerazumljenega aparata.«

Čeprav je »bister kot Kekec ob Pišenci« (ali nemara prav zato), Jonas nazadnje pride do spoznanja, da mu tudi s pomočjo umetne inteligence ne bo uspelo urediti lastnega življenja. Nasprotno, svet se ob Robiju, ki ne pozna nekonsistentnosti, zdi še toliko bolj kaotičen. Logična posledica: Jonas ustanovi Društvo proti upanju, sebe pa razglasi za igračko v rokah samovoljnega vesolja.

Dekleva mojstrsko stopnjuje Jonasov propad, pa tudi romaneskno napetost. Težko bi bilo reči, da je zaključni dogodek zares nepričakovan, ker nas ob napol (ali že kar docela) blaznem profesorju pač nič ne sme presenetiti. Je le zaključna pika na i romanu, ki z ravno pravšnjo mero cinizma, bistroumnih uvidov, hudomušnih besednih iger in zanimivih preobratov postavlja ogledalo družbi, v kateri živimo, in išče smisel našega obstoja v sodobnem svetu umetne inteligence ter dvomljivih vrednot. Skratka, roman, ki mu od začetka do konca ne moremo očitati nič zares umestnega. Je od kritika sploh mogoče slišati še lepše priznanje?

Barbara Leban, 21. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.