Dobre knjige
3027 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Odrezani od neba
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:3









Esad Babačić

Odrezani od neba

Novo mesto, Goga, 2018

Št. strani: 80


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: pesem, pesem

Narodnost: slovenska književnost

"Ko samo sediš v kotu / in iščeš koren besede / tišina." (str. 8)

Esada Babačića poznamo kot nekdanjega pevca in avtorja besedil punk skupine Via Ofenziva, kot pesnika, športnega novinarja in pisatelja, ki preko humorja in zanj značilne 'punk modrosti' odraža povsem svojstveno pisanje: kratko, jedrnato, sporočilno. Pesmi, v katerih je več ropotajoče tišine kot venenja. Stvarne. Na nek način bivanjsko resignirane? Morda. A tudi lakonične. Melanholične. Afirmativne. Humorne. Pesmi so zgoščeni prebliski. So velike zgodbe v malem prostoru. Babačičeva poezija je prevedena v več jezikov in zanje je prejel več nagrad.



Odlomek iz knjige

- V mojem listju / ni kamenja. / So samo srečni / konci zemlje. (str. 18)
- Rad imam sonce, ki ničesar ne spremeni. (str. 19)
- Preboden sem. / In lanske lastovke / še vedno letijo skozi mene. (str. 28)
- Včasih zakleneš samo enkrat / in misliš, da si anarhist. (str.37)
- Včasih je bil Fidel, / danes je Lidl. (str. 38)
- Včasih prestopiš lužo / in misliš, da si snob. (str. 39)



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Poezija, Punk


Prispeval/-a: Patricija Dodič , Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 3.7.2018 14:30:59
Zadnja sprememba: 9.7.2018 13:21:03
Število ogledov: 695



Kritike

Esad Babačić, nekdanji pevec, avtor besedil punk skupine Via Ofenziva, novinar ter pisatelj na slovenskem literarnem zemljevidu znotraj poezije predstavlja enega najbolj samosvojih ustvarjalcev. Njegove pesmi so z minimalistično maniro zmožne pričarati bogastvo motivov ter ostrih robov, ki segajo vse od melanholije in humorja, neposrednega prikaza čustvenih odnosov in lucidnega družbenega opažanja, do tanke meje med molkom in krikom, čemer v večji meri sledi tudi najnovejša zbirka, naslovljena Odrezani od neba.

V tej namreč Babačić v značilnem slogu prinaša enostavno in zgoščeno poetiko, ki redkokdaj napolni celotno stran, a četudi gre za eliptične pesmi, se v zgolj nekaj besedah ali stavkih skriva bogata pomenska mreža, zmožna direktnih ter temeljnih razmislekov o življenju in poeziji. Že od prvih verzov dalje »Rad bi živel z nebom, / ki me bo požrlo.« (Indijanska) smo priča refleksivnim drobcem lirskega subjekta v njegovem zrenju sveta, pri čemer je atmosfera večji del obarvana melanholično (»Dve samoti / se zgrešita / vsakega / prvega / septembra / na istem / križišču. / Oprosti, / ker ne / dežuje / kamenje, / ampak / moja / žalost.«), kar s seboj prinaša zavedanje o minljivosti znotraj osebnih in družbenih eksistenčnih stanj. Kot o tem priča že sam naslov in knjižna platnica, se kot zelo pogost motiv predstavlja voda v vseh svojih oblikah, ki s pretočnostjo in simbolom prehoda med življenjem in smrtjo opozarja na spremembe, hkrati pa tudi ponuja barvo občutjem iz negativnega spektra, kot so jeza, žalost ter izguba, siceršnjim pogostim temeljev pesmi. A četudi se pri tem lirični pejsaži lahko zazdijo zgolj kot mimobežni ter nekoliko resignirani premisleki pesnika opazovalca (»Dežuje / in ti še vedno / čakaš / napačen / avtobus.«) gre vendarle za angažirano pozicijo avtorja, ki v odnosu do zunanje okolice prikazuje umike v tišino (»Eden tistih dni, (…) Ko samo sediš v kotu / in iščeš koren besede / tišina«). Znotraj teh namreč opozarja na spremenjeno vlogo do preteklega (»Včasih je bil Fidel, / danes je Lidl.«), kjer so med verzi pogosto izražene tudi družbene in socialne anomalije današnjega sveta. Tematsko se tako Babačić nahaja med spominjanjem po nekdanjem času in sodobnostjo, kjer se urbani motivi družijo z elementi, vzeti iz ciklično obnavljajoče se narave, na ravni vsebine pa skladno s tematiko v ospredje postavlja subjektovo izkušnjo v preobraženem svetu, ki v minljivosti vsega človeškega tukaj in zdaj v odtekanju časa ostaja hladen, odsoten ter brez prave perspektive. Kontrasti med izjemno tankočutno žalostjo ter na drugi strani iskrivim humorjem, družbenim kritičnim pogledom in intimnim izrekanjem pa ob sicer večji del temačnem vzdušju ravno zavoljo takšne pozicije izmenjav pogledov subjekta ne vodijo k obupavanju ali resignaciji. V ozadju namreč rišejo tudi stanje morebitnega preseganja trenutne situacije ter izpostavljajo nujo po preživetju in hrepenenje po svobodi, ki sta v posameznih verzih dobro vidna s podarjenim ritmom hoje, teka oziroma drugimi viri premikanja. Krajši zapisi, ki na določenih mestih delujejo kot aforizmi (»Včasih nosiš denarnico, / čeprav nimaš denarja.«), spet drugje se oblikovno zgostijo do prozne forme ali pa so zasnovani kot širši cikel, se pri tem odlikujejo predvsem z učinkovitim mešanjem med melanholijo sveta ter že omenjenima (samo)ironijo in humorjem, ki se pojavljata v krajših (»Preveč ljudi piše knjige zato, da jih izda«), kot tudi daljših pesmih (denimo Motivacijska pesem o modih nekdanje bošnjaške košarkarke Razije Mujanović), s čimer Esad Babačić izpričuje voljo do življenja, bližine po drugem (»Dihaj, telo moje in jaz bom dihal tvoje, do / zadnjega diha«) in ustvarjanja. To je opaziti v posameznih pesmih (»V mojem listju / ni kamenja. / So samo srečni / konci zemlje. / Rad imam sonce, ki ničesar ne spremeni.«), predvsem pa v preigravanju in preoblikovanju občutljivega pesniškega jezika. Na besedilni ravni pesmi se slednje zrcali tako v mnogih medbesedilnih navezavah, ki potekajo vse od glasbe in literature, do izven umetniških področij (med drugim ob zrcaljenju pesmi do Daneta Zajca, Gašperja Tiča, Lorce, Lilijane Dirjan, Joba, Primoža Trubarja, Morrisona ter ostalih znanih imen), hkrati pa v konceptualni izgradnji pesemskih ciklov (denimo Včasih, kjer je v ponavljanju besede "včasih" znotraj širšega cikla razvidno preigravanje pesniškega materiala). Ob samem izmenjevanju kontrastov v lucidni obdelavi pesniškega materiala je še ena izmed dobrih lastnosti tokratne zbirke ob svežini zapisanega in njeni zapomljivosti tudi možnost raznolikih vstopov v pesniško krajino. Meje med posameznimi besedili ter prestopi med cikli so dovolj zabrisane, da ob ponovnih in pozornih branjih bralci lahko preiskujemo različne možne interpretacije, a hkrati svojo pot branja na samem zaključku dela prek kazala ponuja prav tako avtor sam. Kot je to vidno v njegovem preteklem ustvarjanju, poezijo namreč razume kot element igre in kot takšno možen antipol siceršnjemu pogosto sivemu vsakdanu.

Anarhist z mehko roko in vihravim srcem, kot se imenuje Babačić sam, pred nas na izčiščen način tako zopet prinaša učinkovito mešanico mehkobe in ostrine, pri tem pa s tokratno zbirko opozarja, da je včasih v življenju in njegovi grozi vseeno le vzdržati (»Zdrži. / Potem bo lažje. / Ne bo več treba zdržati.«) in da je morebiti eden izmed možnih načinov te vztrajnosti ter našega preživetja tudi poezija.

Aljaž Koprivnikar, 30. julij 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.