Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Lakota
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,0
Št. ocen:1









Jure Jakob

Lakota

Ljubljana, LUD Literatura, 2018

Št. strani: 78


Zbirka: Prišleki
Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

"Danes je moja vera slaba. / Nekateri trenutki / poženejo korenine in se razraščajo, / dokler ne izčrpajo zadnje stotinke časa." (str. 69)

"Ne vem, kdaj je dovolj. Meni nikoli za dolgo" so uredniki izpostavili na zadnji platnici pesniške zbirke. Literarnost poezije verjame v naravo, v mir, v spomine in sanje. Vse se ziblje v vetru in četudi se godi mimo pesnikove volje, takrat okusi sadež, v sebi postane boljši. Predvsem ponižen, soočen s svetom, žvižgajoč, počaka, da ujame tok. "Tudi novembra, / decembra / in januarja / bi rad bil." Pesem ni sončnica, je samogovor, še pravi. In četudi še zunaj in znotraj ni pomladi, pesnik vanjo verjame, kljub temu, da bo "čez nekaj časa vse izginilo". Jure Jakob se je rodil leta 1977 v Celju. Magistriral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer zadnja leta tudi živi in dela kot samostojni kulturni delavec. Leta 2010 je izdal esejistično študijo o prozi Lojzeta Kovačiča z naslovom Otroški pogled.Lakota je njegova peta pesniška knjiga.



Odlomek iz knjige

- Potem se ozrem naokoli. / Pomlad je. / Hodim v pomlad. (str. 14)
- Ne poznam svoje zgodbe, / ne vem, kako se je začelo, / ker ima smisel, / ki se bo nekoč spopolnil v koncu. / Zraven iz sredine raste jablana. (str. 27)
- Danes sem dober ptič, / pravilno maham s krili, / zato me zrak dopušča, / neverjetno mehko je, / ravno tako, kot mora biti, / skoraj brez vsakega upora / me vztrajno nosi naprej. (str. 32)



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Poezija


Prispeval/-a: Patricija Dodič , Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 26.6.2018 12:01:54
Zadnja sprememba: 17.1.2019 8:04:06
Število ogledov: 581



Kritike

Jure Jakob je v slovenskem literarnem prostoru že večkrat nagrajen avtor. Velja za nekoliko svojevrstnega ustvarjalca, saj se v svoji poeziji motivno-tematsko večidel osredinja na naravo, znotraj katere razkriva svoja notranja prostranstva, občutja, zaznave in spominske drobce. Za svojo peto pesniško zbirko Lakota je leta 2019 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Pesniško zbirko sestavljajo štirje razdelki, vsakega pa uvaja citat domačega ali tujega literata. Avtor je na knjižnih straneh ubesedil soutripanje človeka in narave, pri čemer je narava predčasna, saj je bilo petje žvrgolečega ptiča "pred vsako predstavo, / pred vsako mislijo." Pesniškemu subjektu je svet narave blizu, pozna ga, ga spremlja in občuduje. Pokrajine, ki jih pred bralcem razgrinja, so mehke in nežne, obžarjene s svetlobo in mnogimi soobčutji. Naravi sledi, ji prisluhne in je ne (z)moti. Z umirjeno pesniško držo razloži, da "nepremično čaka(m), da ne zmoti(m) kosa, / ko odleti, si utrga(m) grozd." Sadovi narave ga bogatijo, saj o grozdu zapiše "Pojem ga in postanem boljši." Zaveda se njenih danosti in razume njen krogotok, v katerega je kot človek ujet tudi sam. Po zimi se veseli pomladi, saj se narava odpira in vse (za)cveti. Njeno odprtost  primerja s podobo metulja, saj je "Vse /.../ malo lebdelo, / kot metulj, / in nekam vleklo." Zunanjemu opazovanju sopostavlja svoja notranja (ob)čutenja in hotenja, ki mestoma kličejo po preobrazbi. V pesmih občuduje samozadostnost narave, vendar se zaveda, da v njej le ni vse lepo in dobro, ampak je tudi vsemogočno in včasih neprijezno človeku. V pesmi Lakota govorec nehote zmoti kosjo družino, zaradi česar ga mati kosovka s črvom v kljunu gleda "kot zver".

Pesniška govorica Jureta Jakoba se tudi v pričujoči zbirki kaže kot preprosta, natančna, razumljiva in neposredna. Konkretno naslikane zunanje podobe zrcalijo subjektovo notranjost, ki pa je ne sestavljajo le hipna stanja in razpoloženja, temveč jo na nek način (so)oblikuje tudi spomin, za katerega avtor zapiše, da "ima velike luknje" in "danes čaka plovno reko, da bi se hladni curki iz teh lukenj zlili vanjo /.../ in bi se znova lahko prepustil toku časa." Ob večnosti narave se zaveda svoje minljivosti, kratkosti, še posebej ko plove skozi življenje ujet v vsakdanje rutine, ki jih (zdi se, da) poveličujejo ustvarjalni trenutki. Pesem slikovito predstavi kot sončnico, "ki čez noč na široko zacveti." Izpod pesnikovega peresa se rodi ponoči, "kadar iskra preskoči." In kakor se v naravi menjuje dan z nočjo in se bojuje tema s svetlobo, tako govorec v svojem življenju doživlja vesele in turobne dni. In če je še včeraj stopal s čevlji, pogreznjenimi v blato, danes optimistično in vedro "hodi(m) v pomlad".

V drugem razdelku mu narava predstavlja pribežališče, zato ji govorec izraža hvaležnost v anaforičnem nizu "Hvala za lakoto. / Hvala prednikom. / Hvala zemlji, da rodi, / da se po njej pretaka tok darov, / in vetru, da jih spelje ven in siplje / do roba zaslug in pričakovanj / in še čez, neznansko čez". Narava ne le da bogato obrodi, ampak svoje darove celo v presežkih razdaja. Bralcu pomirjujoče, ne da bi ga patetično tolažil, pojasnjuje, da je "vsega /.../ ves čas približno enako, / včasih malo preveč, / včasih malo premalo". Urbano pesniško govorico nizajo motivni drobci kravate, televizije, avtomobilov, obvoznice, stanovanja, hkrati pa jo spremlja izpraznjenost medčloveških odnosov, saj "Ema spi, Anja spi, / Pavla zgoraj verjetno gleda televizijo". Pesniški subjekt sam zre v zvezde in ugotavlja, da jih je "manj kot avtomobilov na obvoznici." (Pre)nasičena predmetnost oddaljuje ljudi. Bližino sočloveka je sicer moč (za)slutiti, a je vendarle ni. Sodobno življenje od posameznika terja vsakdanje preštevanje časa. Sleherni posameznik se ujame, izgubi in izprazni v načrtovanju dni. Pesniški subjekt prešteva dneve do nedelje, "potem pa bo." Izplava iz stanja skorajšnje resigniranosti v svetel, veder zaključek, saj vse postori in "ujame(m) vlak." Odhod pospremi podoba vran, ki so s svojim mnoštvom naredile "črn trak na zasneženem polju." Dvignejo se v zrak in odletijo, kakor bo to storil govorec v pesmi, ki bo podal slovo nečemu, kar že dolgo ni več del njega, in se tako odprl novemu.

V tretjem razdelku že prva pesem nakaže govorčevo sebično dejanje, ko je jablani "utrgal vejico. // S štirimi cvetnimi popki." Utrgal je življenje, ki se šele začenja. Zaveda se zmotnosti svojega početja. Zboji se, da ne bi ranil narave, zato je vejico odložil "v vazo z vodo / in se hitro umaknil." Ko je za trenutek umanjkal, "si je opomogla". Narava se znova kaže kot sama sebi zadostna in ko človek ne bo več drezal vanjo, bo (za)cvetela. Govorca ob njej preplavljajo občutki osamljenosti, a se ne odtujuje le svetu, temveč tudi samemu sebi. Opazuje se v ogledalu in se "popravlja" do te mere, da postaja samemu sebi tuj, neprepoznaven. Zaveda se, da je danes vse ovrednoteno, plačilo je del vsakdana, človek pa je poln domišljavosti in hlepenja, zato so "trgovine /.../ tako natrpane z ljudmi in stvarmi, / da v njih komaj dihaš". Dandanes je vse eno samo preračunavanje, eno samo blago - kar je tudi sam, najprej kot človek, potlej tudi kot pesnik. V pesmi Laminat se spogleduje z mislimi Daneta Zajca, ki v svoji pesmi Asskalla poje, da nas nosi namen in da je pravzprav vse varljivo. V zadnjih pesmih razdelka se govorčevo (za)upanje v novi svet stopnjuje. Nanizane so simbolne razsežnosti črvov, ki "da so doma na dnu, / tam, kjer se življenje poslavlja od stare oblike / in prejema novo". Govorec se vnovič ne vda, ampak se navda(ja) z duhovnim poletom. Tudi vejica jablane, ki jo je pred dnevi prinesel domov, je ranjena od človeške roke zgnila. Zdaj je vaza prazna, tako prazen pa je zdaj naš svet predmetnosti, ki kar kliče po razbitju. Jakob zaključi z besedami "Upam. / Verjamem v novi svet".

V četrtem razdelku se oglašajo osameljeni klici ptičev (pesnikov), ki hrepenijo po spremembah. Pojavlja se čas, ki je za vpogled vase namenjen tudi pesniškemu subjektu. Jakob zapiše, da v naših življenjih "Nekatere strune zvenijo bolj svetlo, / druge bolj temno", a  za polnost našega bivanja potrebujemo prav vse odtenke. Odrasle s svojimi (na)silnimi in nenasitnimi premiki predstavi kot "kaprice otroka, ki bi se rad še igral, / čeprav je že preutrujen". V zadnji - prav tako sporočilno bogati - pesmi Zahvala govorec v sosednji stavbi v hrbet ugleda žensko in ne razbere njenih potez, kljub temu pa v njej prepozna lepotico. Vanjo verjame, kakor verjame v lepoto in dobroto slehernega bitja. Hvaležen je za prvinska občutenja, za lepoto vsega bivajočega ter za pomirjenost s samim seboj. Želeti je, da bi se v Jakobovi pesniški pokrajini ugledal tudi bralec.

Manja Žugman, 26. avgust 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.