Duh česa
| Žanr | kolumne |
| Narodnost | slovenska književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Mladinska knjiga |
Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.
Lahkotna
Zahtevna
Vsakdo pozna vsaj kako kolumo Mihe Šaleharja. No ja, dvomim, a upam. Tokrat so nekatere izbrane izšle v knjigi s parafraziranim naslovom “Duh česa”. Seveda pisec pod črto vsebinsko obdela duh časa, zeitgeist. Že v uvodu se distancira od tega, da bi karkoli jemal resno, celo samega sebe ali izpadel kot kak razsvetljeni iskalec resnice. Svoje početje označi za zajebancijo in onanijo. In res, zdrave distance in zafrkancije do vsega, kar se na tem božjem svetu dogaja, v njegovem pisanju ne manjka. Kot dobro podmazan dron se vrti nad našimi glavami in detektira vsakršno neumnost. Zato je resnici vseeno blizu. In duh? Duh je po čredi. Po čredi, ki večinoma stoji v vrsti za nov model telefona, za nalepke ali “prišparan evrček” na blagajnah, se še bolj preriva v vrstah na črni petek ali okoli Buraka, mrzlično razmišlja, v katero prestolnico se gre to leto na potovanje, stoji v jutranji koloni z avtom (redno glancanim), nato je že v vrsti, da si odštemplja višek oddelanih ur. Potem šteje še druge viške: kalorij, kilometrov, kil, vsebnost glutena, laktoze. Taista čreda spremlja resničnostne šove, telenovele. Ne zabava se toliko ob kulturnih dogodkih kot ob ekscesih; ob tem “o čemer govorijo vsi”. S patološko slastjo anonimno spletno komentira, tweeta. Navodila za življenje čreda pravzaprav dobi kar na namizje. Upora ni, aktivizma ni, subkultura, kaj je to? Na eni strani Kombinatke, na drugi desnohlinci in kam se postaviti tu vmes? V smislu “Kako smo vse to sploh preživeli in se še smejali”? Mogoče bi za začetek veljal kolumnistov nasvet, sicer uporabljen v drugačnem kontekstu, a ne morem mimo: da se primemo za rit in štejemo vsaj do deset. Knjiga je lep izdelek tudi sicer, super opremljen z ilustracijami in oblikovno prijeten, taktilno užiten. Priporočam v branje recimo “za dobro jutro” ali pa v času kislih kumaric. Boste že izvedeli, zakaj.
Vinko M. lahko v imenu kulture v Galusovi dvorani bzika karkoli, toda vse to je blagi lahor, nežni prdec v orkanski veter neizogibnega. Zgodovine ne more spremeniti, saj ima selfi desne Kardashianove ritnice večji učinek kot vse drame, spisane v lanskem letu, Rihannina desna ritnica pa lahko strmoglavi miljardno vrednost delnic Facebooka v sam poden, če se ji za lojtro pod sliko s parimi besedicami zaviha nos. En #FB_Sucks je dovolj, da zazvonijo telefoni uprave. (str. 250-251)
Citati
(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Duh česa.
Kritike
(1)Komentarji
(0)Ogledi: 7
Komentarji: 0
Število ocen: 5
Želi prebrati: 9
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 13
Priznajmo si: slovensko lepopisje ne slovi po humorju. Nasprotno, zdi se, da se domača beletristika v temelju napaja iz treh tradicionalno prešernovsko-cankarjanskih komponent: solz, krivde in trpljenja. Zato je treba toliko glasneje poudariti (“za ljudi v zadnji klopi”, kot se reče), kako zelo drugače je izpeljan Duh česa.
Zbirko kolumn Mihe Šaleharja, ki združuje besedila, nastala v času od februarja 2015 do januarja 2018, uvaja za avtorja značilno neobremenjena spremna beseda, ki izpostavlja predvsem "karnevalsko" podstat kompilacije. "Poklicni pametnjakovič" oziroma "poklicni nakladač srednje naklade" Šalehar vidi v lastnem besedokleparjenju "zgolj in samo obrt". Poudarek je nujen: Šaleharjeve s cinično ostjo prepikane kolumne so antipod tiste prej opisane resnobnosti&žalobnosti, verbozno opremljene z inovativnim izrazoslovjem, da bi bilo ja jasno, da gre za štos in ne kako zateženo čtivo. Da gre, skratka, za sproščujoče nedeljsko branje in ne za omizje kolektiva vidmarjanskih eminenc, in kar je še takih kontrastov. Na videz preživeti dualizem je – poleg ironije – pravzaprav druga podstat Duha česa. Črno-belo podajanje situacij je namreč eden glavnih argumentativnih postopkov Šaleharjeve pisave in vir njegovega humorja. V najboljših primerih udari globlje kot se zdi – dober primer tega je odlična kolumna O čem govori vsa Slovenija?, ki se dotakne svojčas razvpitega posnetka sicer dobre novinarke v trenutku šibkosti. Šaleharjeva končna ugotovitev, da "poklicno početje, kadar sledi profesionalnim normam in je kot britev trezn(o), nima več nobenega učinka", sicer zveni kot odkrivanje tople vode (nenazadnje je naslov njegove radijske oddaje prav Toplovod), a učinek analogije ni zato nič manjši.
Duh česa je knjiga o slogu. Preživela literarno-teoretska mantra o delitvi na slog&vsebino sicer pravi, da sporočilo običajno zvodeni, ko je v prvi bojni vrsti skrb za krancljanje stavkov. V Šaleharjevem primeru se je bolje držati McLuhanove krilatice "the medium is the message"; medij je sporočilo. Šaleharjeva lahkotna zgovornost ustreza neobremenjenosti s katero presoja slovenski prostor. Tovrsten pristop nujno terja posploševanje, hiperbolizacijo in dobršno mero ironične distance, zato so najuspešneje izpeljane tiste kolumne v katerih se avtor barthesovsko obregne ob, recimo temu, male mitologije slovenskega vsakdana, narodno tipologijo, zeitgeist in profilacijo povprečnih predstavnikov&predstavnic avtohtone populacije – posebno, ko se ta loti hujšanja, športanja ali se odpravi na dopust. V besedilih s poletno tematiko, na primer Prikoli(š)čarji in prikolišča, Girice na soncu in Napihovanje plastične orke, ki bi se lahko združila v zbirko humorističnih vinjet "Slovenci na morju", Šaleharjev ironično-schadenfreudovski duh prav posebej zablesti.
Manj srečno roko ima avtor z drezanjem v domačo politično sceno, kjer večinoma pristane na tudi za tak žanr preveč prvožogarska predalčkanja na milane, janeze in barbike ter zastarelo levo-desno logiko. Razumem sicer, da gre pri tem za poskus preseganja prej opisanega binarizma – komično poudarjanje dualnosti naj bi razkrilo absurdnost manihejske logike – , za, kot bi se reklo po domače, "trolanje trolov", toda tu se skriva ironija ironije: Šaleharjev pristop k narodni viži "sem levičar al' desničar" ravno z naštevanjem nekaterih stereotipnih toposov vsakič znova utrjuje binarni model in ga ohranja pri življenju. Čeprav je tudi to v naravi kolumnističnega žanra, glede na preostale, veliko uspešneje zaobjete tematike, morda tu avtorju zmanjka terena.
Šaleharjeve pisave je podobna benigni provokaciji z željo po komičnem učinku. Kar mu večinoma uspeva: Duh česa je ena redkih knjig, ki izpolni vse v predgovoru zadane obljube. Je zabavno, neobremenjeno in sproščeno branje, ki sem pa tja ponudi kak globlji uvid v stanje podalpske idile, večinoma pa spominja na pivsko godrnjanje dobrodušnega in dobro stoječega predstavnika srednjega razreda&srednjih let, ki se inteligentno zaveda pripadnosti družbi, ki jo obrača po jeziku in si jo prav zato s takšnim veseljem privošči. Ilustracije Neje Engelsberger duhovito izpostavljajo prav to dvojno Šaleharjevo "in&out" kolumnistično pozicijo, posebej tam, kjer besedilo spremlja karikatura avtorja.
Ultimativno plažno čtivo, ki ve, kaj je in kaj ni, in ga je zato mogoče mirno brati tudi v dolgih zimskih dneh.