Večer je in Nataša Kramberger s košaro jabolk, ki odišavijo ves vagon nočnega vlaka, pripotuje v Berlin. Njena prijateljica je navdušena: dvanajst različnih sort jabolk razvršča po mizi in jih pofotografira z vseh možnih kotov. Pridelek se ji zdi nadvse krasen, a se zalomi, ko enega od teh čudovitih sadežev tudi poskusi. Ugriznila je pač v kislo jabolko – dobesedno – medtem ko se Nataši Kramberger v pričujočem romanu to zgodi bolj v prenesenem pomenu.

Ljudstvo, vajeno izseljevanja svojih rojakov, bi se moralo razveseliti mladega človeka, ki se po letih tujine sklene vrniti nazaj v domovino. A je okoliško prebivalstvo in sorodstvo predvsem zmedeno, saj je tudi odločitev Nataše Kramberger, da se po letih mestnega življenja v Berlinu prelevi v kmetico v zakotnem Jurovskem Dolu, nekoliko nepričakovana. Še toliko bolj zato, ker je kot mlada prevzemnica kmetije prepuščena sama sebi in jo namesto moderne kmetije, na kateri bi ob zvokih strojev lahko ležerno opazovala dehteča polja, pričaka le nekaj zarjavelih, že zdavnaj pozabljenih kmečkih orodij in napol zarasla njiva.

Avtorica se vrača nazaj, pa ne samo v rodno vas. Spomini jo ponesejo nazaj v mladost, delo na polju nazaj k naravi, ki je lahko tudi kruta in svojeglava, prvi neuspehi pa k občutku izgubljenosti in nemoči. Pripoved je tako v marsičem predvidljiva izpoved tovrstnega dela nevajenega človeka, ki jo Nataša Kramberger zabeli z obilico humorja in samoironije.

Čeravno v romanu nihče ne umre na požiralniku, se primerjave z življenjem nekoč in danes ponujajo kar same od sebe. Zaradi pičle opreme je novopečena kmetica odvisna od dobre volje premožnejših sosedov in zato precej spominja na kakega revnega kajžarja, ki osramočeno prikriva lastno nevednost pri izpolnjevanju obrazcev in komuniciranju z uradniki. Država, ki iz zraka samovoljno poslika vsa kmečka posestva in pod pretvezo nekakšnih primerljivih hektarjev odžira težko prigaran kruh – oz. subvencijo – pa grozljivo spominja na nenasitnega fevdalca. Tudi skupnost vaških gospodov, ki se »tako rekoč vzvratno« prevažajo mimo kmetije v Jurovskem Dolu, deluje podobno neartikulirano kot kak naš očak iz knjig Alenke Puhar.

Tisto, kar zaznamuje opus Nataše Kramberger vse od nagrajenega prvenca Nebesa v robidah, je ljubezen do živali in rastlin, ki jo obdajajo, in za katere se je pripravljena, kot se za pravo ljubezen spodobi, tudi boriti. Tako se v Berlinu trudi za obstoj parka pred blokom, v Jurovskem Dolu pa za družinsko drevo domačih krav in bencinsko črpalko, ki mora stati na pravem mestu. A medtem ko se zdi, da narava ob vloženemu trudu vendarle prinaša veliko mero zadovoljstva, je z ljudmi precej težje shajati. Prav zaradi zapletov s skupnostjo (mestno ali vaško) so namreč prizadevanja za ohranjanje narave ali družinskega izročila precej neuspešna. Avtorica, vpeta med dva različna poklica in državi, posledično večkrat skoraj izgubi razsodnost.

Je pa zato njena proza vse tisto, kar pričakujemo od dobre literature. Sproščena pripoved z neskončno lahkotnostjo potuje zdaj sem, zdaj tja, bodisi v prostoru, času ali pač oboje. Asociativni preskoki bi lahko povzročali zmedo, nejasnosti ali zahtevali več pozornosti bralca, a se roman kljub tovrstni vsebinski razdrobljenosti bere tekoče in kot zaokrožena celota, v kateri vse stvari stojijo na svojih mestih. Proza Nataše Kramberger je ravno prav nežna, ko gre za občudovanje rodne njive in kritična, ko ji gre za odpor do državnih uradnikov. Za češnjo na torti pa je pričujoči roman če že ne edini, pa vsaj eden redkih umetniških portretov sodobnega kmetstva.

V trenutkih največjega dvoma vase se v romanu pojavijo svetopisemski odlomki; največkrat oni o Adamu, Evi ter sadežu z drevesa spoznanja – in smo spet pri kislih jabolkih. Pa tudi pri primerjavah: nekako podobno kot je Adamu in Evi zabičano, naj drevo pustita pri miru, tudi zaskrbljena babica vnukinji prerokuje, da bo obžalovala nepremišljeno odločitev. In vendar se zdi, da mlade prevzemnice kmetije ne čaka izgon – ji pa nova pridobitev res odpira oči za nova spoznanja. Molji v moki, bolečine v križu, slaba letina in trdo delo so tako le preizkušnje, ki vodijo do življenjskih modrosti. Denimo do te, da je boj vrlina. In da je kmečko življenje res težko, da bi se človek razjokal – a da je navsezadnje prav v tem njegova največja lepota.

Barbara Leban, 19. september 2018