| Žanr | pravljica |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1991 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Knjižnica Sinjega galeba |
| Prevod |
Meta Ornik Maja Vidmar |
| Ilustracije |
Regina Kehn |
| Ključne besede | Čarovništvo |
Onkraj trimetrskega kamnitega zidu sredi mesta se razteza Mrtvi park. Sredi nasada suhih in pohabljenih dreves čepi strašljiva vila Hude sanje, v njej pa na silvestrski večer tajni čarovniški svetnik Belzebub Zguba mrzlično razmišlja, kako bi si rešil kožo. Biti čarovnik – sploh zloben, namreč niti najmanj ni enostavno! Na leto moraš udejaniti določeno število lopovščin in vsekakor moraš v celoti izpolniti svoje pogodbene obveznosti. Še posebej, če skleneš pakt s samim hudičem. Posledice neizpolnjene pogodbe so lahko skrajno neprijetne in Belzebub bi se jim rad na vsak način izognil. Zato skupaj s svojo teto, madam Tiranijo Vamperl, po sili razmer združita čarovniške moči in po prastarem receptu zvarita nenavadni punč želja, ki do polnoči izpolni vsako izrečeno željo. Ure silvestrskega večera tiktakajo neusmiljeno. Ljudje brezskrbno praznujejo in se veselijo novega leta, nihče ne sluti, kakšna katastrofa se pripravlja za zidovi pozabe. Edina, ki lahko preprečita katastrofo sta Belzebubov razvajeni in zavaljeni maček Marko, ki si domišlja, da je sam Mauricij di Mauro, plemeniti potomec slavnih neapeljskih trubadurjev in Tiranijin razmršen star krokar Jaka, ki ga muči revmatizem.
Čarobni napoj ali satanarheolažgenialkopeklenski punč želja je Ende napisal leta 1989. V izvirniku ga lahko poslušamo tudi kot radijsko igro in zvočno knjigo, ki jo bere avtor sam. V slovenski jezik je bilo delo prevedeno leta 1991, ko je izšlo v zbirki Sinji Galeb.
Objavljeno: 29.01.2018 08:46:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:50
Mavricij, ki svojega mojstra s te plati še ni doživel, se je tako ustrašil, da se je z dolgim skokom rešil na glavo nagačenega morskega psa, ki je med drugimi prepariranimi trofejami visel na eni od sten.
Toda z grozo je moral spoznati, da je krokar naredil isto in da sta se, ne da bi to sploh opazila, zdaj objemala. Mučno ganjena sta se spustila.
Tajni čarovniški svetnik je s tresočimi se rokami iskal po gori papirja na pisalni mizi, vse je razmetal in rjovel:
»Pri kislem dežju, nobene decimalke mojih dragocenih obračunov ne sme izvedeti! Ta zahrbtna hijena misli, da bo moja znanstvena dognanja dobila zastonj! Vendar se je zmotila! Ničesar ne bo dobila, popolnoma ničesar! Vse najpomembnejše akte z najpomembnejšimi formulami bom čarovniško popolnoma varno spravil v tajni kleti. Nikoli ne bo prišla tja, ne ona in ne kdo drug!«
Že je hotel oddirjati, ko se je naenkrat sunkovito ustavil in začel z divjim pogledom nekaj iskati po laboratoriju.
»Mavricij, ti pesticid, kje se skrivaš?«
»Tukaj, mojster,« je odgovoril Mavricij, ki je še vedno sedel na glavi morskega psa.
»Poslušaj,« je kričal čarovnik navzgor k njemu, »dokler me ne bo, ostro pazi na tega domišljavega krokarja tukaj, razumeš? Vendar ne smeš spet zaspati. Pazi, da svojega kljuna ne bo vtikal v stvari, ki se ga ne tičejo. Najbolje bo, da ga pelješ v svojo kamro in sedeš pred svoja vrata. Nikakor mu ne smeš zaupati, ne spuščaj se v pogovore z njim in nobenih nasilnih poskusov! Meni boš odgovarjal!«
Odvihral je in njegova strupeno zelena halja je vihrala za njim. (Str. 35)
