| Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | Družina |
| Prevod |
Matej Leskovar |
| Ključne besede | Bog, Čudeži, Dobro in zlo, Droge, Junaki, Ljubezen, Mladoletniki, Odvisniki, Življenje, Življenjska modrost |
Mlada Italijanka, Chiara Amirante, danes po vsem svetu pričuje o moči vere in ljubezni – tudi po zaslugi knjige, v kateri pripoveduje o svoji življenjski poti, grozeči očesni bolezni, duhovnih bojih, nenavadnih in skoraj čudežih dogodkih, ki jih doživlja, ko z ulice rešuje mlade odvisnike. Svoje poslanstvo je s pomočjo prijateljev, sodelavcev in prostovoljcev uresničila v skupnosti Nova Obzorja, ki se nezadržno širi po vsem svetu.
Škof Andrej Glavan je o knjigi zapisal: “Življenjska zgodba Chiare Amirante je prava duhovna pustolovščina, pretresljiva in skoraj neverjetna pripoved nekje med sanjami in resničnostjo. Dokazuje, kako neverjetnih del in hkrati preizkušenj, tako rekoč čudežev, je sposobno srce, ki se je brez pridržkov, z neomajno vero v božjo ljubezen, veselo in navdušeno predalo Bogu, da bi postalo orodje v njegovih rokah.”
Svetovno znani tenorist Andrea Bocelli pa:
“Chiara nam svojo zgodbo pripoveduje brez sramežljivosti, brez zadržkov, da bi vsak od nas našel moč in enkrat za vselej pogumno izbral in se postavil na stran luči, resnice. Tiste resnice, ki je življenje, in tistega življenja, ki nam lahko že na tem svetu podari drobec raja.”
Prevod dela: Solo l’amore resta. , 1.200 izv., Spremna beseda / Andrej Glavan: str. 5-6. , Predgovor / Andrea Bocelli: str. 7-9.
Objavljeno: 23.01.2017 11:02:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:59
Vse mine, samo ljubezen ostane! Ta tako preprosta misel se je pred leti čedalje globlje sidrala v moje srce. Zdravniki so bili jasni: zelo redka bolezen, ki mi je postopoma jemala vid, ni ozdravljiva. V kratkem – so mi rekli – boš oslepela. Šlo je za bolezen, ki mi je povzročala stalne trgajoče bolečine po vsem telesu, in zdelo se je, da jih nobeno protibolečinsko sredstvo ne more pomiriti.
Čeprav je bila ta bolečina človeško gledano neznosna, sem v sebi izkušala globok mir. Čim bolj se je svet skrival pred mojimi očmi, tem bolj sem čutila nujno potrebo, da mu grem naproti in da z drugimi, predvsem z najbolj obupanimi, podelim nenadno odkritje, da je veselje, ki nam ga daje Kristus, mogoče tudi v najbolj dramatičnih okoliščinah, ki nam jih nameni življenje.
