Zarota bebcev

“Po četrtem hot dogu si je s svojim izjemnim rožnatim jezikom obliznil ustnice in brke ter rekel starcu: “Ne pomnim, kdaj sem bil zadnjič tako scela utešen. Še sreča, da me je prineslo tu mimo. Čaka me dan, poln kdove kakšnih strahot. Trenutno sem brezposeln in prisiljen v iskanje dela. Kar pa je zelo podobno, kot če bi imel za cilj najdbo svetega grala. Teden dni že dirkam tule naokoli. Očitno mi manjka neka povsem določena perverzija, ki jo išče današnji delodajalec.”
“Nič sreče, a?”
“Hja, ta teden sem se sicer javil samo na dva oglasa. Kak dan mi do Canal Streeta že povsem poidejo moči. Na tak dan mi gre dobro, že če premorem toliko elana, da pridem do prve kinodvorane. Pravzaprav sem videl že vse filme, ki jih vrtijo v centru, in ker so od prvega do zadnjega tako prostaški, da jih zlepa ne umaknejo s sporeda, se mi obeta še posebej klavrn teden.”
Starec je pogledal Ignacija in nato gromozanski lonec, plinski štedilnik in sesute vozičke. Rekel je: “Na mestu te vzamem v službo.”
“Najlepša hvala,” je rekel Ignacij blagohotno. “Toda ne bi mogel delati tule. Tale garaža je prepojena z vlago, jaz pa sem med vsem drugim dovzeten za respiratorna obolenja.”
“Saj ne bi delal tukajle notri, sine. Prodajal bi na ulici.”
“Kaj?” je zarjovel Ignacij. “Cel ljubi dan na dežju in snegu?”
“Saj v New Orleansu ne sneži.””
(str. 207)