Dobre knjige
3027 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Kjer šelestijo breze
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Ivana Vatovec

Kjer šelestijo breze

Celovec, Mohorjeva, 2015

Št. strani: 302


Zbirka: Družinske večernice
Žanr: družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Šelestenje brez med pisanimi knjižnimi policami

Bela krajina - čarobna, skrivnostna in lepa ... Ivana Vatovec je roman, ki govori o odhodu številnih Slovencev po drugi svetovni vojni na izpraznjena posestva v Vojvodini, posvetila posebni ženski – svoji mami. V Gudurico, banatsko vas blizu romunske meje, kjer so do tedaj živeli napredni nemški kmetje, se spomladi leta 1946 sama odpravi junakinja romana, Iča. Pri komaj šestindvajsetih ji štiri najlepša leta ukrade vojna. Gre za kruhom. V tujino ... Po desetletjih garanja za blaginjo obupa in se z družino vrne domov v Slovenijo. Prepletajo se dogodki, izrisujejo liki kmečkih ljudi, njihovih značajev, glavna junakinja pa vdano vleče svoj voz, nenehno natovorjen z delom, skrbmi, težavami in vendar tudi s svetlimi dnevi. Ivana s poglavjem, poimenovanim po Iči, začne in zaključi roman. Vmes opisuje navidezno trdnost otrok ob odhodu, železniške postaje in vožnje z vlakom, ob katerih se zdi, da se je z vonjem vlaka spojilo pričakovanje nečesa lepega. Kolesa ob tračnice udarjajo svoj ritem in zdi se, da sprašujejo: »Kam greš? Kam greš? Kam greš?«.



Odlomek iz knjige

»Iča je poiskala prostor na leseni klopi, sedla je, kovček pa je porinila pod klop, da ni bil v napoto. Naslonila se je nazaj in zaprla oči. Kmalu jo je trdo naslonjalo klopi začelo rezati v hrbet in ramena in vedela je, da jo čaka dolga in naporna pot. V vagonu je šumelo kot v čebelnjaku. Dišalo je po smolnatih sajah, po ognju, lesu in premogu. Vlaka se je držal poseben vonj, ki ga ni bilo zaznati nikjer drugje. In kakor da se je s tistim vonjem spojilo tudi pričakovanje nečesa lepega, ji je legel na dušo s posebno drhtečim tonom in ta občutek je ni zapustil do konca potovanja. Potniki, ki so se med seboj poznali, so se pogovarjali o vsemogočih stvareh. Z zaprtimi očmi je Iča vpijala domačo govorico in počasi, še preden se je vlak premaknil, se je začela zavedati, v kaj se spušča. Pod postajnim napuščem je stal prometnik ter na dolgo in rezko zažvižgal na piščalko. Lokomotiva je zasopla, najprej počasi, nato v vse krajših presledkih, iz svojega drobovja je izvlekla predirljiv pisk v pozdrav in vlak se je začel premikati; vagoni so škripali, klopi so škripale, še v oknih je nekaj ječalo, kot bi pritajen jok polzel iz rež ob steklu. Ko se je vlak zažrl v semiški tunel, so mimo oken letele iskre in strojevodja je spet pritisnil na okrogel zelen gumb in iz trobente lokomotive je planil krik, ki je prerezal temo predora po vsej dolžini. »Ču-ha, ču-ha, ču-ha, ču-ha …« je sopihala lokomotiva, kolesa pa so ob tračnice udarjala svoj ritem …«.

(str. 16-17)

Cobiss povezava

Glej tudi

link V noči knjige so v Knjižnici Brežice zašelestele Breze
link Predstavitev romana v Knjižnici Brežice (fotogalerija)


Predmetne oznake: Slovenska književnost


Prispeval/-a: Mateja Kus, Knjižnica Brežice
Objavljeno: 16.5.2016 18:17:10
Zadnja sprememba: 17.5.2016 9:34:48
Število ogledov: 1287