Richard Dawkins

Sebični gen

3,0

(3)

Žanr	esej
Narodnost	angleška književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2006
Založba	Mladinska knjiga
Prevod	Nikolaj Pečenko
Ključne besede	Genetika, Darvinizem, Vedenje, Evolucija (biologija), Sociobiologija

Število strani

406

13-14 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Organizmi smo samo naprave za preživetje svojih genov.

Prevod dela: The selfish gene. , Ilustr. na notr. str. ov., O avtorju na zavihkih ov., Bibliografija: str. 384-397. , Kazalo.
V knjigi avtor na berljiv, humoren, poljuden, a nikakor površen način zagovarja “teorijo sebičnega gena”. Bistvo je, da osnovna enota naravnega izbora niso vrste ali organizmi, temveč geni. Organizmi smo samo naprave za preživetje svojih genov. Izjema v kraljestvu živih bitij smo le ljudje, saj smo razvili kulturo, a tudi znotraj nje po Dawkinsovem mnenju vladajo zakoni darvinizma. Da bi se uprli svojim genom, jih moramo najprej razumeti. Avtor s pomočjo teorije sebičnega gena razlaga bojevitost do drugih pripadnikov vrste, posebno naklonjenost do sorodstva, spopad generacij, navzkrižja med spoloma. Pri tem uporablja številne nadvse zanimive primere iz živalskega sveta. Knjiga ni izgubila naboja živosti, čeprav smo šele po tridesetih letih od njene prve izdaje dobili prevod te poljudnoznanstvene uspešnice tudi v slovenščini. Seveda pa moramo njegove trditve tudi v tem primeru brati in o njih razmišljati s primerne časovne distance.

Prispeval(a): Cveta Hribernik, Knjižnica Domžale

“Naj k tem pripombam o učenju dodam, da je zmotno mišljenje – ki je celo zelo pogosto – da so genetsko podedovane lastnosti po definiciji zakoličene in nespremenljive. Naši geni nam morda ukazujejo, naj bomo sebični, vendar jih nismo nujno prisiljeni ubogati vse svoje življenje. Morda se je le nekoliko teže naučiti nesebičnosti, kakor bi se bilo, če bi bili genetsko programirani, da smo nesebični. Med živalmi le pri ljudeh prevladuje kultura, s stvarmi, ki se jih naučimo in jih nasledimo. Nekateri bi rekli, da je kultura tako pomembna, da geni, sebični ali ne, pri razumevanju človekove narave nimajo tako rekoč nobenega pomena. Drugi se s tem ne bi strinjali. Vse je odvisno od tega, kakšno je vaše stališče v razpravi o tem, ali človeške lastnosti bolj določa narava ali vzgoja.” (str. 29)