| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | Književnost različnih narodov, literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Roman |
| Prevod |
Darja Divjak |
| Ključne besede | Družbena neenakost, Družbena vloga |
Čudoviti roman, ki skozi štiri okvirne zgodbe predstavi življenje Afganistana skozi številne zgodovinske pretrese. To je zgodba o avtorjevi domovini od leta 1974 do sedanjosti skozi oči dveh afganistanskih žensk različnih generacij. Povezuje ju Rašid, moški, ki vsaki na drugačen način (so)oblikuje življenje. Obema pa tepta žensko svobodo.
Najprej spoznamo Marjam, nato Lajlo, sledi njuna skupna zgodba, ki jo na koncu zaključi še Lajlina zgodba, ko kljub vsej bedi, nasilju in zlorabam upanje zmaga nad trpljenjem. Med ženskama je sprva vladala napetost. A kljub svetovom, ki sta ju sprva ločevali, sta se (usodno) povezali in preživeli z močjo ženskega zavezništva. Vodila ju je le ena … skupna pot, zaznamovana z na tisoče sonc.
Objavljeno: 16.09.2015 17:57:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:52
»Od tistega večera sta Marjam in Lajla skupaj opravljali gospodinjska dela. Sedeli sta v kuhinji in valjali testo, rezali zeleno čebulo, sekljali česen in ponujali koščke kumare Azizi, ki je ob njiju rožljala z žlicami in se igrala s korenjem. Na dvorišču sta jo, toplo oblečeno in z debelim šalom okrog vratu, položili v košek in jo budno pazili, medtem ko sta prali perilo in so se njuni členki med drgnjenjem srajc, hlač in plenic zadevali drugi ob druge. Marjam se je počasi navadila na prijetno novo družbo. Zvečer je komaj čakala tri skodelice čaja, ki sta si jih z Lajlo privoščili na dvorišču. To je namreč postal njun dnevni obred. Zalotila se je, da zjutraj težko pričakuje topot starih copat po stopnicah, ko je Lajla prišla na zajtrk, Azizin zvonki predirljivi smeh, osem drobnih zobkov, mlečni vonj njene kože. Če sta dolgo spali, je postala nestrpna. Pomila je posodo, ki je bila pravzaprav čista. Popravila je blazine v dnevni sobi. Pobrisala prah z okenskih polic. Iskala je delo, dokler ni Lajla nazadnje le vstopila z Azizo na boku.« (str. 319-320)
