Dobre knjige
2946 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Ni druge
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
3,0
Št. ocen:4









Jela Krečič

Ni druge

Ljubljana, Beletrina, 2015

Št. strani: 355


Žanr: družbeni roman, ljubezenski roman

Narodnost: slovenska književnost

Matjaž je povsem na tleh, ko ga zapusti dolgoletna punca Sara, s katero so se mu izpolnila vsa pričakovanja o idealnem partnerskem odnosu. Naposled le dvigne glavo in sklene, da mora iti dalje, hkrati pa se bo poskušal pod krinko nove veze Sari ponovno približati. Sledijo njegova srečanja s številnimi dekleti, ki pa se končajo bolj kot ne klavrno. Tako hitro kot mimobežni stiki se menjujejo tudi prizorišča, vrstijo se debate o marsičem v znanih ljubljanskih lokalih, vmes je še službeni piknik na Krasu, Matjaž se med drugim znajde tudi na izletu pretežno starejše generacije, ki v imenu jugonostalgije potuje v Jajce. Dogajanje se sklene na Hvaru, kjer se Matjaževa stoična mantra, da zanj ni druge, postavi pod vprašaj. Literarni prvenec Jele Krečič je z berljivo zgodbo o ljubezni in iskanju druge polovice v sodobnem svetu, začinjeno s humorjem, iskrivimi dialogi in izdelanimi karakterji dobra izbira tudi za kvalitetno poletno oz. dopustniško branje.



Odlomek iz knjige

Ženske so v redu, je razmišljal, čisto v redu so, sploh če jih človek drži na varni razdalji. In prepričan je bil, da je tudi varna razdalja v redu. Do zdaj je dojel, da se entitete, ki so v redu, le redko rimajo med seboj. Očitno gre ponavadi za dve vrsti »biti v redu«, ki pač ne sodita skupaj. Seveda sta se z njo rimala, rimala povsod po malem in pri nekaterih rečeh zelo. To je bilo lepo, ritmično življenje, ko sta torej sem in tja ulovila ritem. Saj ne, da mu zdaj kaj manjka, samo begalo ga je to, da so bile nekoč stvari, kot je življenje v dvoje, možne – edine možne. Zdaj je v nasprotju s tem živel dvojno življenje. Imel je vse te dvojnosti. Sam sebi je bil kdaj dvojen: zjutraj srečen, zvečer tegoben ali pa zjutraj optimističen in do večera zmerni samomorilec … Ampak življenje v dvoje? V čem je že stvar, se je spraševal. V čem je že veselje?

(str. 202–203)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla
link Delo
link Planet Siol.net


Predmetne oznake: Odnosi med spoloma, Ljubezenski partnerji


Prispeval/-a: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Objavljeno: 21.7.2015 12:09:31
Zadnja sprememba: 26.7.2015 17:08:54
Število ogledov: 2050



Kritike

Še ena slovenska serija

Pojem romana je širok in na tej planjavi raste marsikaj, pa vendar o romanu še vedno v glavnem premišljujemo kot o zaključeni, linearnish zgodbi, kjer so dogodki povezani vzročno-posledično in jih pogosto spremlja razvoj junaka ali junakov. Roman Jele Krečič Ni druge je formalno gledano postavljen nekoliko ven iz tega mainstreama: manj razvojen in bolj ponavljajoč, serialen – najbrž ni naključje, da se avtorica kot kulturna publicistka med drugim ukvarja tudi s tv serijami. Poglavja, v katerih spremljamo Matjaža, mlajšega moškega, ki si poskuša po razpadu razmerja hladiti bol z novimi znanstvi, tako niso toliko del vzročno-posledične verige, temveč bolj variacije osnovnega vzorca: ''fant sreča dekle in nekaj gre narobe''. Včasih druga stran ni preveč zadovoljna nad Matjažem; včasih Matjaž ni zadovoljen nad njo; včasih je posredi druga spolna usmerjenost, spet drugič transspolnost. Proti koncu se tudi osnovni vzorec prične nekoliko razgrajevati, da je povezovalna točka le še junak – v desetem poglavju pred duhovnikom zgolj obnavlja vse, kar smo do sedaj že prebrali, v enajstem samo še sedi s prijatelji na pijači. Zadnje poglavje izstopa ne toliko po odpovedi vzorcu, kolikor po dolžini, saj je s svojimi devetdesetimi stranmi skoraj novela zase.

Skozi to večno vračanje enakega se pred bralko in bralcem zvrsti vrsta značajskih tipov, katerih glavna funkcija se zdi, da služijo kot priročne tarče za kritiko. Kritični smo do: puhloglavk; hvalisavih študentk; pretiranih angažirank; bogatih infantilnih pravnikov; romarjev v Jajce; maničnih desničarjev; prevnetih levičarjev; newagerk in zanikovalk znanosti; urbanih tekačev. Ob tem bi lahko pomislili, da lahko vse te kritike izreka le nadvse prijeten osrednji lik, ki služi kot kontrast, a v Ni druge niti za glavnega junaka ne gre preveč navijati, saj je pravzaprav, no, malo zoprn. Mišljenje, ki ga izkazuje, je precej moško-stereotipno: ''Žal mu je bilo, da (…) ni mogel bolje detektirati oblin njene postave, a po enem pogledu (…) je bil prepričan, da ga njeno telesce tudi od blizu ne bi ravno razočaralo.'' K temu kajpada spada esencialistični šovinizem: '' (…) vem, koliko neumnosti naredi ženska iz potrebe, da bi jo nekdo ljubil.''. Prav tako se ne manjka pahorjanskih ''mišk'', pa ''ljubic'', včasih tudi ''zmešanih kur''. Svet romana smo si torej prisiljeni ogledovati z junakom, ki čisti negativec sicer ravno ni, ampak če bi nas povabil na pijačo … bi lahko našli tudi koga boljšega.

Fant ima poleg tega potrebo, da ves čas stresa šale in duhovitosti; prav taki so tudi njegovi prijatelji in vsakokratne bežne znanke. Kar je navsezadnje kar realistično: nasmejati bližnjega je eno bolj zaželjenih družbenih priznanj, ki ga skuša doseči precejšen del vrste. Težava je v tem, da je realizem v Ni druge že kar akuten, ''hiper'' – namreč v tem smislu, da večina poskusov duhovitosti ostaja, tako kot v življenju, zgolj duhovičenj, torej zadetkov v prazno ali vsaj bolj na rob tarče. Čeprav roman ni čisto brez pristne lucidnosti, je njena vsebnost vendarle prenizka – kar pa junakom ne prepreči, da se ne bi kar naprej smejali, celo krohotali, da se ne bi pogosto namuznili ali prasnili v smeh, in vse to domnevno od srca. Bralcu to žal pušča le nelagoden vtis, da k smehu silijo tudi njega, kot da gre za kakšno literarno vzporednico sitcomovskega ''umetnega smeha''.

Da so delu morebiti botrovali filmski vplivi in bi knjiga morda še rajši bila scenarij, nam da misliti še nekaj indicev. Tako denimo ni mogoče spregledati, da je Ni druge pretežno dialoški roman, ki je obenem – kot od avtoritarne režiserske roke – precej obremenjen z didaskalijami. Skoraj nikoli ne ostane zgolj pri izgovorjenih besedah, pač pa se zdi pripovedovalskemu glasu skoraj vselej vredno povedati tudi, da je oseba to rekla hladno, da se je ob besedah nasmehnila, da jih je pravzaprav kriknila ali mehko vzdihnila. Včasih upravičeno, včasih – morda celo večkrat – tudi ne; prevelika skrb, da bi se v bralčevi glavi odvrtel točno tak film, kot si ga je avtorica zamislila, znatno podaljšuje replike in maši literarna prazna mesta.

Želja, da bi bilo Ni druge kratkočasno žanrsko čtivo, tako do neke mere spodleti: poistovetenje z junakom, čeprav v literaturi na splošno nikakršna zapoved, bi bilo za te vrste žanr skoraj nujno, a je v tem primeru oteženo. Tudi odstotek duhovitosti, kot že rečeno, ni dovolj visok in pogosto gradi bolj na klišejih kot na izvirnih humornih opažanjih. Vendar so se obliterarni videi in članki, ki so pospremili izdajo knjige, precej potrudili, da delo ne bi bilo percipirano kot zgolj lahkotno, ampak tudi kot nekaj več. Upravičeno? No, romanu lahko priznamo, da v žanr res uvaja določene razširitve: v njem se med drugim govori o prekernem delu, o prelaganju odgovornosti družbe na posameznika, nekoliko je razširjena tudi matrica spolnih identitet. (Pri tem zadnjem je sicer treba dodati, da ta razširitev diši bolj po nekakšnih obveznih kvotah: ena lezbijka, ena transspolna oseba, pač vsega ravno dovolj, da se ugodi zahtevi po ''modernosti''.) Poleg tega lahko, če se potrudimo, malo bolj ''filozofski'' podton dela najdemo v tesnobi ponavljanja, ki je očitna že na formalni ravni; tako, kot se ponavlja osnovni vzorec poglavij, se tudi Matjaž vsake toliko tesnobno zave ne-dogodkovne ponavljalnosti svojih razmerij, srečanj s prijatelji, letnih časov. In tretjič: ob že omenjeni hiperrealističnosti bosta morda bralka in bralec – s stisnjenimi zobmi – občutila tesnobo prepoznanja. Tudi onadva si morda želita biti duhovita, pa večidel le duhovičita; tudi onadva bi rada bila neskončno svobodomiselna, a iz njiju vzlic temu včasih planejo predsodki; in tudi njuno življenje se včasih zdi mučno ponavljalno. Nekje v ozadju knjige lahko pozorno uho, če si tega res želi, morda zasliši tiho, a moteče nesozvočje; šepeta nam, da smo tudi mi Matjažu in prijateljem vse preveč podobni.

Žiga Rus, 19. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.