Dobre knjige
3016 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Osebna zadeva
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Kenzaburo Oe

Osebna zadeva

Ljubljana, Cankarjeva založba, 1997

Št. strani: 229


Prevod: Stanka Rendla


Žanr: psihološki roman, avtobiografski roman

Narodnost: japonska književnost

Sprejeti otroka s posebnimi potrebami

Japonski pisatelj in nobelovec Kenzaburo Oe velja za najpomembnejšega japonskega avtorja po drugi svetovni vojni. Piše o usodah posameznikov v odtujeni, materialistično naravnani povojni družbi. Pretresljiv je njegov roman Potrgajte poganjke, postrelite otroke. Roman Osebna zadeva temelji na pisateljevih osebnih izkušnjah. Glavnemu junaku romana, mlademu moškemu z imenom Bird, se rodi sin z možgansko okvaro. Oče je v dilemi. Ne ve, ali naj otroka, ki ne bo mogel nikoli skrbeti sam zase, pusti umreti, ali naj prevzame odgovornost za sinovo življenje in usodo. Najprej se skuša odločitvi izogniti, pobegne od doma in celo prevara ženo. Sooči se tudi z žrtvami atomske bombe nad Hirošimo. Nato se odloči, da otrok mora živeti. Postopoma sprejme sina in postane odgovoren in ljubeč oče. Sin, ki se najprej sploh ni odzival na človeško govorico, ampak samo na čebljanje ptic, s pomočjo medicine, predvsem pa ob veliki ljubezni in podpori staršev dozori v uspešnega in priznanega glasbenika. V romanu se tako družbene razmere, kot so atomsko orožje, vojne, brezbrižnost, otopelost, odtujenost, trpnost večine ljudi, povežejo z osebnimi izkušnjami ob srečanju z nebogljenim otrokom. Avtor spozna, da je odgovor na nesmisel tega sveta naša odločitev, sprejemanje odgovornosti in dejavnost. Naše upanje pa moramo povezati z veliko mero potrpljenja.



Odlomek iz knjige

Na oddelku so Birdovega otroka, torej Kikuhika, že prinesli izza steklene stene in zdaj je ležal v košarici, oblečen v puhasta oblačilca, ki jih je izbrala Himiko. Ob otroku je nekam napeto čakal odgovorni otroški zdravnik. Bird in Himiko sta se mu ustopila nasproti, onstran košarice z otrokom. Bird je čutil, kako je Himiko ob polgledu na malčka spreletelo. Otrok je še malce zrasel, odprte škilaste oči so bile kakor gube v škrlatno rdeči koži. Zdelo se je, da je zrasla tudi bula na glavi. Žarela je še bolj rdeče kakor obraz, se lesketala vsa nabreknjena. Zdaj, ko je otrok gledal, je bil resnično nekam starčevski, podoben puščavniku na risbah s tušem Južne šole, pri tem pa mu je manjkal pravzaprav vsakršen človeški izraz. Morda je to storilo razmerje med še vedno tako majhnim, ozkim, potlačenim čelom in bulo na glavi. Otrok je z drobnimi gibi nenehno premikal v pesti stisnjeni ročici, kakor da poskuša pobegniti iz košarice. Prav nič ti ni podoben, je šepnila Himiko z zoprnim, predirljivim glasom. Nikomur ni podoben, sploh nobenemu človeku ni podoben, je rekel Bird. Tako pa vendarle ni, se je zdravnik obrnil k Birdu, kakor da ga rahlo ošteva.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Starši, Starševstvo, Otroci s posebnimi potrebami, Glasbeniki, Družbene razmere, Atomska bomba


Prispeval/-a: Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
Objavljeno: 8.7.2015 9:22:30
Zadnja sprememba: 9.7.2015 8:43:57
Število ogledov: 1780