Dobre knjige
3014 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Ebenovina
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,7
Št. ocen:3









Ryszard Kapuściński

Ebenovina

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2003

Št. strani: 353


Prevod: Niko Jež


Zbirka: S poti
Žanr: spomini, esej

Narodnost: poljska književnost

Svetovno znan poljski reporter o Afriki

Ryszard Kapuscinski, poljski pisatelj, novinar, eden najbolj cenjenih svetovnih poročevalcev, je prepotoval ves svet in njegove reportaže, zbrane v več knjigah, so najbolj slavni opisi drugega in tretjega sveta v 20. stoletju. Od začetka šestdesetih let je kot dopisnik Poljske tiskovne agencije spremljal prevrate v Latinski Ameriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu ter razpad Sovjetske zveze. Kot otrok je v Varšavi doživel strahote druge svetovne vojne, kar se mu je za vedno vtisnilo v spomin. Zaradi te izkušnje je lahko kasneje razumel vse, ki so se zaradi vojn in nesreč znašli na dnu. Njegova prva strast je vedno ostala Afrika, kjer je spremljal osvobajanje afriških držav izpod kolonializma. Spoznaval jo je štirideset let in o njej napisal več zelo odmevnih del. Tudi v knjigi Ebenovina se nam kaže kot izjemen opazovalec življenja in odličen pisec, predvsem pa dober poznavalec družbenih in političnih razmer v Afriki, ki zna sedanjost povezovati z znanjem o preteklosti. Njegove reportaže so pravzaprav literarna besedila, pravi eseji. Življenje in vsakdanji vrvež opazuje povsod, na tržnicah, v revnih predmestjih, v mestih in na vaseh. Odpovedal se je privilegijem, ki naj bi jih imel kot belec, stanoval je pri domačinih ali v najetih sobah, polnih stenic, potoval s karavanami, bil lačen, žejen in utrujen, malarijo je preživel v revni četrti med Afričani … vse to je potrpežljivo prenašal z namenom, da bi razumel in doživel njihov odnos do sveta. V delu so zajete tudi osebne zgodbe diktatorjev: Idi Amina, Mengistuja, liberijskega diktatorja dr. Tubmana in drugih. Zanimajo ga warlordi, gospodarji vojne, ki namesto bogatih ropajo revne. Med njegove ugotovitve sodi tudi ta, ki jo je zapisal na zadnjih straneh knjige: »Razisem, sovražnost do drugih, prezir in hotenje, da bi jih iztrebili, imajo svoje korenine v kolonialnih odnosih v Afriki. Tam je bilo že vse izmišljeno in preizkušeno več stoletij prej, preden so totalitarni sistemi te temačne in sramotne izkušnje presadili v Evropo 20. stoletja. Druga posledica tega, da je stike z Afriko obvladoval maloštevilni razred topoglavih primitivcev, je dejstvo, da se v evropskih jezikih ni razvilo besedišče, s katerim bi mogli ustrezno opisati druge, neevropske svetove. Ogromna področja življenja Afrike ostajajo v celoti neznana, celo nedotaknjena prav zaradi določenega siromaštva evropskih jezikov.«



Odlomek iz knjige

Morda je tukaj nekoč raslo veliko drevo, cel gozd, a je bil iztrebljen in požgan, ostal je samo tale mangovec. Vsa okolica si je prizadevala za njegovo rešitev, ker so vedeli, kako pomembno je, da preživi. Okrog vsakega takega osamelega drevesa leži vasica. Kadar od daleč zagledamo tak mangovec, se lahko mirno podamo proti njemu, vedoč, da bomo tam srečali ljudi, dobili nekaj vode in mogoče celo jesti. Domačini so ohranili drevo, ker brez njega ne bi mogli živeti: če hoče človek tukaj preživeti, potrebuje senco, drevo pa je ohranjevalec in dobavitelj sence. Če imajo v vasi učitelja, kraj pod drevesom služi za šolski razred. Zjutraj prihitijo sem otroci iz cele vasi. Nimajo razredov ali starostnih omejitev, pride vsakdo, kdor hoče hoditi v šolo. Učitelj ali učiteljica pritrdi na deblo list z natisnjeno abecedo. S paličko kaže posamezne črke, otroci gledajo in ponavljajo. Naučiti se morajo na pamet, pisati nimajo niti s čim niti na čem. Ko napoči poldne in je nebo razbeljeno od vročine, se v drevesno senco skrije, kdor se more: otroci in odrasli, če pa imajo v vasi govedo, potem tudi - krave, ovce, koze. Opoldnasko sonce je bolje preždeti pod drevesom kot pa v kolibi. V kolibi je tesno in zadušljivo, pod drevesom pa je bolj zračno in več upanja, da zapiha sapica. Popoldanske ure so najpomembnejše - odrasli se zberejo pod drevesom na posvet. Mangovec je edini kraj, kjer se lahko zberejo in se pogovarjajo, ker v vasi ni nikjer dovolj velikega protora. Ljudje pridno in z veseljem prihajajo na take shode, kajti Afričani so po naravi kolektivistični in čutijo potrebo po sodelovanju v vsem, kar sodi v življenje skupnosti. Vse odločitve sprejemajo skupinsko, skupaj rešujejo spore in prepire in odločajo, koliko zemlje bo kdo dobil v obdelavo. Po običaju mora biti vsaka odločitev sprejeta enoglasno. Če je kdo drugačnega mnenja, ga bo večina tako dolgo prepričevala, da bo spremenil stališče. Včasih to traja v neskončnost, kajti za njihova razpravljanja je značilna brezmejna klepetavost. Če se v vasi nekdo z nekom prepira, takrat sodišče, zbrano pod drevesom, niti ne bo skušalo dognati resnice niti ugotoviti, kdo ima prav, ampak si bo prizadevalo doseči spravo obeh strani, ne da bi dalo prav prvemu ali drugemu.



Cobiss povezava




Prispeval/-a: Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
Objavljeno: 8.5.2015 10:08:45
Zadnja sprememba: 16.6.2015 14:38:23
Število ogledov: 2478