Devetindevetdeseta kraljeva žena

Torej se je pojavil pred množico, dvignil roke v znak žalosti in rekel:
»Moja hči je to noč umrla! Prišli ste zaradi poroke in ostali boste na pogrebu!«
Tedaj je pristopil prvi snubec, tisti z obleko, tkano z zlatimi nitkami, in v znak spoštovanja sklonil glavo.
»Tvoja bolečina je tudi naša, kralj. Toda vsi vemo, da gre življenje naprej in zato si te dovolim prositi za uslugo: tvoje hčere ni več in torej ne bo mogla uporabljati darov, ki sem ji jih prinesel. Bi bil užaljen, če te prosim, da mi jih vrneš?«
»Kakšne skopuh!«, je pomislil kralj. »Moja hči ga sploh ne zanima, njegova prva misel je denar.«
Na glas pa je rekel:
»Seveda! Nočem obogateti na vaš račun. Kdorkoli želi vzeti nazaj svoja darila, lahko to naredi.«
Takrat so vsi snubci stekli h kupu daril in jih začeli odnašati stran, prepirali so se in grozili en drugemu: pohlepni, kot so bili, so se bali samo, da bi kdo drug odnesel, kar mu ne pripada.
Samo najrevnejši snubec je stal ob strani s solzami v očeh. Kralj ga je vprašal:
»In ti, nočeš vzeti nazaj svojih zapestnic?«
Toda deček je odgovoril:
»Kako naj vzamem nazaj to, kar sem podaril najlepšemu in najbolj prijaznemu bitju na svetu? Če samo pomislim, da je bila še včeraj živa in se mi je nasmehnila … Reven sem in te zapestnice so moje edino bogastvo: toda prav tako si želim, da gredo v grob skupaj s kraljično …«
In slednjič je kralj spoznal, kdo je pravi mož za njegovo hčerko; nihče med vsemi tistimi, ki so prišli, je ni ljubil bolj kot ta mladenič.
Tako je dal poklicati kraljično, ki je v obleki, izvezeni z biseri, prišla pred začudene snubce. In medtem ko so si drugi od jeze grizli nohte, je vzela za moža dečka, ki je prišel iz najbolj oddaljene vasi.
Bobni, ki so oznanili njuno poroko, so igrali ves dan in vso noč in po kraljevi smrti je prestol zasedel mladenič skupaj s svojo ženo.