Lahko noč iz moje sobe, Brazilija

Soba je intimni, notranji kraj, kraj lastnih misli, kjer je človek, med predmeti in stenami, ki ga obdajajo, postavljen pred samega sebe, pred dejstva lastnega obstoja. S tem, ko si pesnik postavlja ontološka vprašanja o stvareh, ki ga obdajajo, se hkrati sprašuje tudi o lastnem obstoju: »Če je soba v katero se vrneš ista / … / in samo ti si od nekdanjega sebe drug / je istost nad tvojo drugostjo /…/« V pesmih začutimo nemoč posameznika v lastni sobi, med stvarmi, ki ga obdajajo: »Še sam dobro ne veš, /kako si v kleščah stvari, / ki si jih sam ustvaril.« Soba postane prispodoba za determiniranost življenja, njeno premoč nad posameznikom, hkrati pa je posameznik tisti, ki (se) od/do-loča: »Izžreban si bil. / In sam si tisti, ki žreba.« (Izžreban). Cerebralna hladnost, skorajda sterilnost nekaterih pesmi, je še poudarjena z (večinoma) drugoosebnim lirskim subjektom. Pa vendar v filozofske miselne valove vstopita morje. In ženska – motivni stalnici poezije vseh treh pesnikovih zbirk: »Tvoja ženska, ki ni bila tvoja. / Ampak svoja.« (Rjuha). Spraševanje o relaciji jaz–svet se razširi na spraševanje o relaciji jaz–ona: »Kako blizu s tabo, / ko si blizu. / Kako stran?« (Sama) Tudi tu obstaja distanca ali kakor pravi Kafka v svojem dnevniku iz 30. Oktobra 1921: »Ostra razmejenost človeških teles je srhljiva.« A bolj kot za telesno, gre tu za duhovno razmejenost: »Ni ga, ki bi te spoznal, /kakor spoznaš sam samega sebe. / Niti tvoja lastna ljubezen. / Najbližja. / (Oddaljena najbližje.)« Oddaljena kot je Brazilija oddaljena od Sobe?
Pot od Sobe do Brazilije je pot od abstrakcije nekega sveta, življenja, k njegovi materializaciji. V drugem delu zbirke se svet, ki je še vedno na nek način intimen (Z Brazilijo. / V srcu.), konkretizira – v plaže Copacabane, valove Atlantika, Rio, Corcovado, Flamengo, Ipanemo, karneval, ples, ženske … Drugoosebni lirski subjekt postane prvoosebni. Brazilija je Življenje, je pot k sebi. In vendar se sredi vsega tega joie de vivra pesnik še vedno sprašuje o svoji tujosti, ko na tržnici sreča Slovenca in ko v Riu prebira svojo poezijo v slovenščini. Kljub temu je Brazilija, kjer »se drugim v krogu zazdim prvič tuj«, kraj, ki je »na drugem koncu sveta«, pesnikov svet, ljubezen, sreča in žalost. In iz te rdeče niti, ki veže oba sklopa zbirke, se poraja pesem: »Moja pesem je z drugega konca sveta / prišla na ta svet.« Kakor so nekoč trubadurji, oziroma natančneje, toruverji opevali ljubezen iz daljave, tako tudi Matičetov z obema deloma zbirke tematizira razdaljo, oddaljenost. Med sobo in Brazilijo, med krajema, ki ne obstajata le v svetu, temveč predvsem v pesniku samem.