Notredamski zvonar
Žanr | epski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | francoska književnost |
Kraj in leto izida | Maribor, 1983 |
Založba | Obzorja |
Ključne besede | telesna hiba, Arhitekturni prostor, Romi, zgodovinski romani |
Prevod | Janko Tavzes |
Mojstrovina, ki je očarala generacije
Notredamski zvonar je epski roman, ki nas popelje v osrčje srednjeveškega Pariza in nam razkrije zgodbo strastnega zvonarja Quasimoda ter njegovo ljubezen do čudovite ciganske plesalke Esmeralde. Avtor Victor Hugo nas s svojim izjemnim pripovedovanjem potopi v svet barvitih likov, intrigantnih zapletov in dramatičnih obratov, ki bralca držijo v napetosti od prve do zadnje strani.
Osrednji lik romana, Quasimodo, je globoko človeški lik, ki kljub svoji grdobnosti in osamljenosti v sebi nosi neizmerno čustveno globino. Hugo spretno prikaže njegovo notranjo bolečino in hrepenenje po sprejetosti ter ljubezni, kar bralcu omogoča, da se z njim poveže in sočustvuje.
Poleg Quasimoda je ena izmed osrednjih figur romana tudi Esmeralda, ki s svojo lepoto in neodvisnostjo privabi pozornost tako moških literarnih likov kot bralcev. Njena kompleksna osebnost in odločnost, da sledi svojim prepričanjem, jo postavljajo v središče številnih dogodkov in konfliktov.
Hugojevo pisanje odlikuje bogata in slikovita upodobitev srednjeveškega Pariza, ki bralca popelje skozi ozke uličice, trge in okolico mogočne katedrale Notre-Dame. S svojo mojstrsko uporabo jezika in bogatimi opisi ustvarja pristno atmosfero tega obdobja ter bralcu omogoča, da se popolnoma potopi v svet romana.
Notredamski zvonar ni le zgodba o ljubezni in pustolovščinah, temveč tudi globoka razprava o družbenih normah, predsodkih in moralnih dilemah. Hugo nas spodbuja k razmisleku o pomenu človeškega sočutja, sprejemanja drugačnosti ter moči ljubezni in odpuščanja.
Notredamski zvonar” navdušuje tako s kompleksno zgodbo kot z globokimi sporočili. To je roman, ki bo navdušil zahtevne bralce in jim ponudil nepozabno literarno izkušnjo.
Sčasoma se je ustvarila nekakšna globoka vez med zvonarjem in cerkvijo. Od sveta ga je za vselej ločila dvojna zla usoda: ni vedel, čigav in od kod je, in pa spačen je bil.
Od mladih dni je bil vklenjen v ta dvojni, neprodirni krog, in siromak se je bil navadil, da ni videl na svetu ničesar razen pobožnega zidovja, ki ga je bilo sprejelo v svojo samoto. Kakor je rasel in se razvijal, tako je bila notre-damska cerkev za njega po vrsti jajce, gnezdo, hiša, domovina, vesoljstvo.
(Str.150)