Dobre knjige
5256 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Miljana Cunta

Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo

Ljubljana, Slovenska matica, 2023

Št. strani: 92


Spremna beseda: Veronika Šoster


Zbirka: Mozaiki
Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

Obrnjeni čas

Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo je četrta pesniška zbirka nagrajene pesnice, prevajalke in urednice Miljane Cunta. Naslov predstavlja tematski okvir oziroma rdečo nit zbirke, saj lahko v njej beremo o takšnih in drugačnih odhodih – začasnih ali dokončnih – in vračanjih, ki se bodisi zgodijo 'zares' (na primer na kraje, ki smo jih zapustili) bodisi v spominih. Ena od oblik odhoda je smrt, ki je v zbirki zelo prisotna, včasih se je že zgodila, drugič gre za slutnjo njene bližine (napovedujeta jo staranje in demenca). Sprejeti jo moramo kot del življenja, kot pesnica na primer zapiše v pesmi Triptih: Ni dvoma/ o njunem obstoju,/ le poskusi, da bi ju razdvojili (str. 13). A čeprav so odšli, se mrtvi ves čas vračajo, spomin nanje pogosto priklicujejo različni predmeti in kraji. Če oziroma ker imamo z njimi neporavnane račune, trkajo na vrata in na (našo) vest in v deželo živih nosijo "težke kamne" (Kamni, str. 20). Vrata, ki so eden od motivov, pomenijo izstop in obenem tudi vstop, lirski subjekt (skoznje) potuje v različna mesta (Berlin, Benetke, Gradež, Gorica ...), svojo preteklost in otroštvo ter ob tem stopa v dialog tako z bližnjimi kot tudi avtorji oziroma umetniki oziroma njihovimi umetninami. Miljana Cunta svojo poetiko oziroma poetiko zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo ubesedi v pesmi Slika, v kateri pravi, da pesmi "ne piše popolnost" (str. 54), saj nastanejo iz odsotnosti oziroma iz nečesa, česar ni (več). Lepota poezije (in literature nasploh) pa je v tem, da se v njej prepoznamo, kot tako lepo zapiše v pesmi z naslovom Privid: Včasih bereš svojo pesem,/ ki jo je izpisala druga roka (str. 45). Čeprav se tudi v zbirki Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo ves čas gibljemo med nebom in zemljo, se pesmi v primerjavi z avtoričinimi prejšnjimi zbirkami zdijo bolj narativne in nekako bolj 'prizemljene', zasidrane v otipljivem oziroma čutnem svetu, čeprav je jasno, da se za ali nad tem svetom skriva še (vsaj) en svet. Pesmi so kljub temu, da tematizirajo čas, brezčasne – Veronika Šoster jih v spremni besedi označi kot nadčasovne oziroma nečasovne – ne le zato, ker govorijo o večnih temah, temveč tudi (ali predvsem) zaradi načina, kako se velika vprašanja (in odgovori) rojevajo iz navidez 'malega'. Brezčasne pa so tudi zato, ker gre za eno tistih zbirk, ki bo gotovo (dolgo) ostala v zavesti bralk in bralcev.



Odlomek iz knjige

Najin zadnji izlet je bil v Gorico.
Dolgo sva izbirali prstan
za moj rojstni dan,
dokler nisi naposled
dvignila moje dlani
in jo nežno obračala,
da je svetloba prepojila
hladni kamen.

(str. 12)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Slovenska matica
link Literarno glasbeni večer ob izidu
link Val 202
link Rtvslo.si
link Literarni nokturno


Ključne besede: STARANJE, SMRT, ODHAJANJE, DEMENCA, SPOMINI, MESTA, PISANJE, OTROŠTVO


Prispeval/-a: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 23.10.2023 15:34:14
Zadnja sprememba: 9.2.2024 8:48:25
Število ogledov: 480