Dobre knjige
5253 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Elias Portolu
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Grazia Deledda

Elias Portolu

V Ljubljani, Cankarjeva založba, 1975

Št. strani: 364


Prevod: Janko Moder


Zbirka: Nobelovi nagrajenci
Žanr: družbeni roman

Narodnost: italijanska književnost

Živ in slikovit utrip Sardinije in njenih ljudi

V zbirki Nobelovci sta v eni knjigi izšli dve deli Sardinijske avtorice Grazie Deledda. Romana Elias Portolu in Trsi v vetru sta deli iz bogatega opusa Grazie Deledde, ki ju združujejo lastnosti, zaradi katerih je avtorica posebna, prepoznavna in cenjena tudi danes: izjemno živi, strastni in tenkočutno prikazani literarni liki, postavljeni v situacijo zanimivega moralnega konflikta, globoke človeške stiske, ki živijo v ruralnem okolju na Sardiniji, prepojeni s stoletno tradicijo nenapisanih družbenih norm in posebne, z vsakdanjim življenjem spojene nadčutnosti. Delo Elias Portolu govori o mladem moškem, ki se vrne iz zapora ravno pred bratovo poroko. Med Eliasom in bratovo zaročenko Maddaleno se vname ljubezen, kar v protagonistu sproži hud notranji konflikt, ki ga skuša rešiti z begom v duhovniški poklic. Trsje v vetru je življenjska zgodba Efixa, hlapca na posestvu premožnega posestnika plemiških korenin, don Zame Pintorja. Po smrti žene Cristine don Zame do svojih štiri hčera (Ruth, Noemi, Ester in Lie) postane še bolj krut in oblasten, ženske so ujetnice v domači hiši, kjer od jutra do večera opravljajo hišna in kmečka dela, stike z zunanjim svetom nadzoruje tiranski oče. Takemu življenju se upre Lija, ki ji uspe pobegniti s Sardinije v Rim in si ustvariti družino. Po skrivnostni smrti vedno bolj krutega don Zame postane cilj hlapca Efixa poskrbeti za tri samske ženske, dame Pintor, ki po očetovi smrti ostanejo same z nekaj posesti in brez moškega pri hiši. Preobrat v hiši Pintor se zgodi, ko v zgodbo vstopi mladi Giacinto, Lijin sin, ki je izgubil oba starša. Bo Giacintov prihod spremenil usodo starih tet? Bo vdanemu Efixu uspelo družini Pintor vrniti nekdanji ugled med krajevnimi veljaki? Med obema deloma je 10 let časovne razdalje (prvo je izšlo leta 1903, drugo 1913), romana se razlikujeta tudi po obsegu (prvi ima približno 140 strani, drugi okrog 180). V romanu Elias Portolu je doživljanje notranjega konflikta »zločin – krivda - kazen« bolj predvidljivo, v bralcu lahko pusti rahel priokus podrejenosti avtorice krščanski morali. Motiv celibata je avtorica veliko bolj psihološko poglobljeno obdelala v zrelejšem romanu La madre (1920). Roman Trsi v vetru je z Lijinim uporom patriarhatu, Efixovo posebnostjo in uporom hlapca gospodarju vsekakor bolj revolucionaren. V Trsih je Efixov notranji konflikt večplasten, razvija in razrešuje se bolj postopoma. V zgodnejšem romanu so prisotni folkloristični elementi predkrščanskih ali poganskih obredov, npr. prizor plesa v maskah in obred čaščenja zavetnika Sv. Frančiška, omenjen je tudi obred branja zelene vode, ljudsko zdravljenje… vendar so v Trsih v vetru elementi nadčutnega bolj intenzivni, ljudje se posvetujejo z dušami umrlih prednikov (te tudi posegajo v dogajanje), zaupajo razodevalnim sanjam, prisluškujejo panam (duše umrlih porodnic), amatadorom (škratom s sedmimi kapami), janam (majhnim vilam), se izogibajo zlim duhovom ali kananeji (kači, ki živi še od Kristusovih časov), zdi se, kot da dejanja protagonistov uravnavajo višje sile. Tudi opisov tipičnega sardinijskega okolja, vaških posebnežev in narave je več v Trsih v vetru. V zadnjih letih je zanimanje za dela Grazie Deledde v Italiji doživelo pravo renesanso, njena dela ponovno izdajajo različne italijanske založbe, nekateri Deleddini romani so aktualizirani v odličnih predgovorih sodobne sardinijske pisateljice Michele Murgia (preminule 10. avgusta letos). O življenju Grazie Deledda je nastala tudi gledališka drama, Quasi Grazia, z Michelo Murgia v glavni vlogi. Grazia Deledda, druga ženska na svetu, ki je prejela Nobelovo nagrado za literaturo, je namreč imela zelo zanimivo življenje, omenim naj samo, da ni imela formalne izobrazbe, da se je že kot otrok odločila, da bo pisateljica, da je njen mož pustil državno službo in postal njen manager, kar je bilo za takratno družbo tako zelo nenavadno, da je o tem Pirandello napisal roman »Njen mož«, ki pa ga je pozneje umaknil iz prodaje in se je v javnosti pojavil močno predelan. Izdaja dveh obravnavanih romanov Grazie Deledde v slovenščini je obogatena s izčrpno spremno besedo prevajalca in bibliografijo avtorice, ki jo je sestavil Jože Munda.



Odlomek iz knjige

'Raztrgal bi ga na koščke,' je pomislil in zaškrtal z zobmi, 'in potem bi polizal kri z noža.'
Nazadnje je bilo videti, kakor da se nekakšna krvoločna zverina zaganja v tem bledem fantu krotke zunanjosti, ki ga je bilo pogosto videti, kako sedi v bajti na pragu z razkoračenimi nogami, s komolci na kolenih, zatopljen v prebiranje nabožnih knjižic.

(Str. 96)

Nagrajena knjiga: 

Nobelova nagrada za književnost (Nobel Prize for Literature) 1926

Cobiss povezava

Glej tudi

link O avtorici in njenem delu (Wikipedija)


Ključne besede: SARDINIJA, DRUŽINSKO ŽIVLJENJE, KRIVDA, ŽENSKE V DRUŽBI, MAGIČNI REALIZEM, VSAKDANJE RAZMERE, LJUBEZENSKI PARTNERJI, NADČUTNA DOŽIVETJA, LJUDSKI OBIČAJI, PODEŽELJE


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 21.8.2023 7:39:36
Zadnja sprememba: 22.8.2023 10:41:42
Število ogledov: 440