Zadnji preživeli

Ljubljana, Hiša knjig, 2022

Št. strani: 333

Prevod: Ljubica Karim Rodošek

Žanr: biografski roman

Narodnost: nizozemska književnost

Resnična zgodba o junaštvu, pogumu in vzdržljivosti.

Zgodba govori o Wimu Aloseriju, ki je preživel tri koncentracijska taborišča. Njegova družina je živela skromno življenje v Amsterdamu, preživljali so se iz tedna v teden. Po smrti Wimovega očima, je bil Wim primoran poprijeti za delo, najprej v tovarni tapet, nato pa kot vajenec pri mesarju, kar ga je zelo veselilo. Ko se je pričela vojna so ga premestili na delo v nacistično Nemčijo, kjer je kasneje pristal v prisilnem delovnem taborišču. Od tam je leta 1943 zbežal na strehi vagona vlaka. Nato se je skrival na kmetiji, kjer je pomagal pri domačih opravilih, nekaj mesecev se je skrival in spal skrit pod zemljo. Neke noči so ga med racijo ujeli in ga odpeljali v gestapovsko ječo v Amsterdamu. Njegovo življenje se je za vedno spremenilo, ko so ga odpeljali v taborišče Amersfoort – prvo od treh koncentracijskih taborišč. Nekaj tednov kasneje so ga odpeljali na prisilno delo v taborišče Neuengamme in kmalu zatem v taborišče Husum-Schweising, kjer so mu lekcije iz otroštva prišle prav, ko se je bil prisiljen hitro prilagoditi peklenski okolici. V zadnjih dnevih vojne pa je bil še s tisočimi ostalimi jetniki ujet na nemški luksuzni ladji za križarjenje Cap Arcona, zasidrani v zalivu Lübeck. Zavezniška letala so bombardirala več zasidranih ladij, vključno s Cap Arcono. V tem peklu je umrlo 7000 jetnikov, skupaj z Wimom jih je preživela le peščica. Nekaj let pred objavo knjige je Wim avtorju prvič zaupal celotno zgodbo, pred tem je omenjal le drobce svoje preteklosti.

Odlomek iz knjige

Ko so najhujše travme začele bledeti, je Wim bolj in bolj govoril o tem, da bi se nekega dne rad vrnil na mesta, kjer so stala taborišča. Zdelo se mu je, da bo potem za vedno zaprl knjigo svoje preteklosti. Neuengamme je bil prepovedan teritorij in nikomur ni bilo dovoljeno vstopiti na območje taborišča. Oblasti v Hamburgu so zelo premeteno zgradile ječo na mestu bivšega koncentracijskega taborišča. Leta 1955 se je Wim še zadnjič skupaj z Miep vrnil v Husum. Koče so bile porušene, potem ko so več let služile kot begunsko taborišče. Zdaj so bili vidni le nekateri temelji in krušeče se stene, toda Wasserhahn, zloglasni hidrant, je še vedno stal. Wim je pogledal naokoli po bivšem taborišču in veliko miselnih loput, ki so bile deset let zaprte, se je zdaj odprlo. Odločno se je oklenil ženine roke, svoje glavne opore in svojega stebra.

(str. 315)

Glej tudi

Galarna

Ključne besede: NACIZEM, KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA, VOJNI ZLOČINI, SVETOVNA VOJNA 1939-1945, PREŽIVETJE

Prispeval/-a: Neža Molnar, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem
Objavljeno: 24.6.2023 10:03:09
Zadnja sprememba: 24.6.2023 14:49:07
Število ogledov: 518