Sergei Lebedev
Dežela pozabe
Ljubljana, Beletrina, 2022
Št. strani: 343
Prevod: Sara Špelec
Zbirka:
Knjižna zbirka Žepna Beletrina
Žanr:
družbeni roman,
monološki roman
Narodnost: ruska književnost
Nihče ne more nikogar zares razumeti.
Pripovedovalec zgodbe je bil že v svojem najzgodnejšem otroštvu skrajno nezaupljiv do starejšega slepega soseda, ki so ga v družini poimenovali kar Dedek Mrak. Po nesreči, ki se mu je pripetila kot mlademu dečku in mu je Dedek daroval celo svojo kri ter zaradi tega umrl, pa je imel občutek, da je z njim postal dokončno združen za vselej. Nasledil je njegovo preteklost in z darovano krvjo tudi njega samega, najsi si je tega želel ali ne. V dobi odraslosti, ko kot geolog raziskuje sibirske kraje in si ogleduje tamkajšnja zapuščena taborišča, Mrakovo življenjsko zgodbo, ki je bila skrbno varovana kot skrivnost, končno tudi razkrije – bil je vodja taborišča. Zgodba se bere kot bi sledili spominu – nenehno se levi, se vrača nazaj, zastaja in si pretanjeno ogleduje, razmišlja in preskakuje. Iz besedila pa ob natančnih zapisih in vtisih veje globoka, nemalokrat tesnobna tišina. Ja, lahko bi rekli, da tudi bolečina – ta korenini v skritih in mračnih poglavjih sovjetske preteklosti, ki jo skuša avtor z zapisom rešiti pred pozabo. Presunljiva, slikovita, zgoščena, poetična pripoved.
Odlomek iz knjigeZaradi slepote nismo drezali vanj z vprašanji o preteklosti, ki je, kot rečeno, bila ugibanje na slepo. Naravnost pa ga ni nihče vprašal, s čim se je ukvarjal, zakaj in kako – to se vendar ne spodobi, saj je tudi zdaj z njim vse v najlepšem redu in mu čisto nič ne manjka; in Dedek je vse mojstrsko preslepil. Nikoli ni iskal pomoči, posebne obravnave ali ugodnosti: vsi so videli samo skromnega, potrpežljivega in trdoživega možaka, ki jih ne vidi, jaz pa sem vedel, da je njegova nebogljenost navidezna; ker je njegova diagnoza bila po vsej verjetnosti dokončna in je vedel, da ni upanja za ozdravitev, je začel hliniti ponižnost.
(str. 41)
Ključne besede:
RUSIJA,
ZGODOVINA XX. STOLETJA,
GULAGI,
SIBIRIJA,
TABORIŠČA
Prispeval/-a:
Renata Vidic,
Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 1.2.2023 13:00:58
Zadnja sprememba: 1.2.2023 13:00:58
Število ogledov: 244