Tine Mihelič

Klic gora

Ljubljana, Sidarta, 2005

Št. strani: 286

Spremna beseda: Pavle Kozjek

Žanr: spomini, potopis

Narodnost: slovenska književnost

Užitek nekoristnega

Alpinisti, osvajalci nekoristnega (sveta), kot se v knjigi Klic gora večkrat zapiše Tinetu Miheliču (besedno zvezo si je izposodil pri francoskem alpinistu Lionelu Terrayu), so od nekdaj veljali za posebne ljudi. Bolj robate, vase potegnjene in morda celo redkobesedne. A vendar, ko pod lupo vzamemo (slovensko) alpinistično leposlovje, ugotovimo, da temu sploh ni tako. Toliko skoncentrirane nežnosti, izpovedane intimnosti, ki je (skorajda) vedno znova podana v zbornem in skrbno izbranem jeziku, težko najdemo kje drugje. Saj v bistvu to niti ne preseneča, ker gre za ljudi, ki jim je ob tem, da premikajo meje možnega, bistven tudi estetski užitek. In tudi Tine Mihelič ni nobena izjema. Njegov Klic gora namreč sodi v sam vrh slovenske alpinistične literature. Bil je vrhunski alpinist, a je ostajal skromen. Prav tako je bil eden največjih poznavalcev Julijskih Alp in Dolomitov, kar smo jih kdaj imeli, a se s tem ni hvalil, temveč je pridno pisal planinske in plezalne vodnike. Ko bralec bere njegov Klic gora, kaj kmalu ugotovi, da ima pred sabo literarno umetnino, ki se lahko mirno kosa z deli Juliusa Kugyja ali pa Hermanna Buhla. Klic gora presega samo tematiko. Ni potrebno biti alpinist, da boste pri prebiranju neizmerno uživali, vsekakor pa pomaga, če imate radi vsaj gore in znate tudi sami uživati lepoto hribovskega sveta. Jaz sem jo prebral že drugič in nikakor zadnjič. Knjiga, ki jo je vredno večkrat vzeti v roke!

Odlomek iz knjige

Počasi sestopiva z gore. Ko spodaj zabredeva v grušč, se zaveva, da je dogodivščina pri kraju. Tako sva spet odkljukala s seznama planinskih želja eno največjih. Toda alpinizem je čudna zadeva. Nikoli ne prideš do kraja. Vedno, kadar priplezaš na vrh, zagledaš onstran doline drugega. Kje je skrajni cilj? Je to najvišja gora, najtežja stena? Ne, kajti doživetij in vrednot, ki se kopičijo v tebi, potem ko ti je vsaka gora podarila delček sebe, ni mogoče izmeriti s stopinjami in metri. In tako kolovratiš z gore na goro, v soncu in dežju, v dobrem in slabem. Čeprav nikoli ne dosežeš zadnjega cilja, je blodenje poplačano, bogastvo doživetij je neprecenljivo. Ti pa, hajdi dalje. Tako je pač življenje. Ampak recite, kar hočete, na planincah je pa le luštno biti.

(str. 280 - 281)




Ključne besede: GORE, ALPINIZEM, POHODNIŠTVO


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 21.10.2022 19:01:46
Zadnja sprememba: 21.10.2022 19:06:23
Število ogledov: 575

• facebook
• twitter
• linkedin