Dobre knjige
4630 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Trznil je, odprla je oko
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Vesna Lemaić

Trznil je, odprla je oko

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2022

Št. strani: 198


Žanr: kratka zgodba, družbeni roman, biografski roman

Narodnost: slovenska književnost

Vnukinja mu je sledila, kot sledi le zvesti pes.

Trznil je, odprla je oko je avtoričina tretja zbirka kratkih zgodb. Te si sledijo po kronološkem zaporedju. Govorijo o ljubečem in zvestem odnosu med vnukinjo in dedom. Ded se že pred njenim rojstvom sprašuje, kakšna prihodnost jo čaka in v kakšno žensko bo zrastla. Skrbi ga, da bo pripadala popolnoma drugemu času, kjer je "biti dober" premalo. Večkrat nagrajena avtorica, Vesna Lemaić, odstira dedove težke spomine na vojno, odnos z družino in s sosedi, izkoriščanju mladih ter vnukinjino raziskovanje preteklosti svojega deda. Želi si priti do njegove rojstne hiše, da bi se lahko "priključila k tistemu, iz česar je padla." Ko mu je zdravje pešalo, ga je ves čas obiskovala in skrbela zanj, saj v njem ni videla le starca, temveč žilavega in dobrega človeka.



Odlomek iz knjige

Nad njim je bedela luna z velikim vnukinjinim obrazom, vlekla je plimo in oseko, mu sijala na okončine, toda zimskega mraza, ki je hladil telo, ni mogla odvrniti od njega.
Napočilo bo jutro. Tudi po smrti ne bo konec.
Vnukinja je bila njegov najbolj oddaljeni del telesa, ostanek njega samega. Ostal bo samosvoj otok za prihodnje čase.

(str. 198)

Cobiss povezava


Ključne besede: STARI STARŠI, VNUKI, ODNOSI, DRUŽINA, LJUBEZEN, DRUŽINSKE SKRIVNOSTI, DRUŽINSKI ODNOSI, DRUŽINSKI ODNOSI


Prispeval/-a: Maja Car Marn, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 26.8.2022 11:46:43
Zadnja sprememba: 27.8.2022 12:33:08
Število ogledov: 324



Kritike

Zajeti v besede odnos med vnukinjo in dedom, v to vtkati obrise širše družinske zgodbe, temu premišljeno odmeriti svoj čas in prostor ter tako ustvariti kompleksno sliko individualnega na ozadju družbenega: tako bi lahko opisali zadnjo književno delo pisateljice Vesne Lemaić z naslovom Trznil je, odprla je oko. Gre za zbirko oziroma nabor šestih »daljših« kratkih zgodb, ki pa se med seboj kronološko povezujejo in se končno lahko iztečejo oziroma izkažejo tudi za roman. Pripovedi so skorajda strateško postavljene v različna življenjska obdobja deda in vnukinje, začenši z njenim rojstvom. Vsako posamezno besedilo inkorporira specifično tematiko, jo razdela znotraj različnih kronotopov – tudi s pomočjo pretanjene simbolike – tako da se srečujemo s topikami kot so razpad Jugoslavije in posledično tranzicijsko obdobje, razvrednotenje nekdanjih vrednot, vojne na Balkanu, prekarne zaposlitve mladih, razkol med tradicijo in sodobnostjo, iskanje (družinskih) korenin, neizbežnost smrti itd. Stil in jezik vsake posamične zgodbe sta prilagojena situaciji v katerih se protagonista nahajata, »upoštevata« njuno življenjsko obdobje, zgodovinski in družbeni kontekst itd. 


 


Ena izmed najbolj opaznih kvalitet pisave Vesne Lemaić, ki jo lahko razberemo iz obravnavanega dela, je pretanjenost insceniranja nekega odnosa (v tem primeru med dedom in vnukinjo, ki tekom zgodbe vselej ostajata neimenovana): tako spoznavamo relacije med njima v vsej svoji kontrastnosti, z vsemi bližinami in oddaljevanji, s polnostmi in prazninami. Že na začetku dela, skorajda pred rojstvom vnukinje, ko se ta še »nahaja« v materinem telesu, se med njima stke posebna vez. Ded se odloči, da bo deklica nosila posebno mesto v njegovem življenju in kasneje je deklica res prikazana kot ekstenzija dedkovega življenja (celo kot njegov podaljšek, hram spomina onkraj smrti), razberemo njuno medsebojno navezanost, zavezništvo. Vendarle pa to niso zgodbe, ki bi se naslanjale zgolj na momente sreče Tekom naracije se odstirajo »škrbine« v njunem odnosu, ki jih načenjajo leta (dedova starost) in neizprosne življenjske situacije. Čar takšne proze je konec koncev v tem, da prikaže brutalnost eksistenčnih leg, krutost ločitev in odločitev – kot jih na primer prinaša dedova bližajoča se smrt v zadnji zgodbi –, hkrati pa ohrani esenco neke naklonjenosti, ki je obstajala in napotuje na spomin, ki živi naprej (v vnukinji), kar navsezadnje daje vitalnost sami sporočilnosti.


 


Dogajanja in relacije, ki se odvijajo med vnukinjo in dedkom pogosto prekinjajo drobnejše, »vložene« zgodbe, spomini ali digresije, ki razbijejo »rigidnost« kronološke strukture ter razgibajo naracijo. Tako že v začetni zgodbi naletimo na dedovo srčno zgodbo, vezano na izkušnje v partizanski vojski med drugo svetovno vojno ( za malo absurdne komičnosti poskrbi njegovo soočanje z »zoprnimi« sosedi iz bloka nekdanjih oficirjev jugoslovanske armije), z njim in vnukinjo se v Marijinem vnebovzetju skorajda podamo na podeželsko avanturo v malem, v času vnukinjine odraslosti se soočamo z bizarnimi liki, s katerimi se srečuje v svojem nenavadnem začasnem poklicu kot »izganjalka duhov«. V zgodbi Na sledi se ded na primer sicer sploh ne pojavi, a njegova prezenca je močna skozi junakinjo, ki išče družinske korenine in razpleta boleče skrivnosti, ki jih pisateljica mojstrsko in z izredno pripovedovalsko napetostjo počasi predaja bralcu.


 


Doda(t)na vrednost knjige Trznil je, odprla je oko se daje tudi iz njene rabe simbolike v spregi z bizarnostjo, ki je dozirana ravno v pravšnji meri: zdi se da nekaj nenavadnega, »lovecraftovskega« buri tekstualno domišljijo, brbota pod njeno gladino, vendar pa ne preči njene realnosti: nenavadni elementi, ki se nikoli ne spreobrnejo v polne fantastične pojave, zgolj izostrijo realnost, osmislijo dogajanje ali refleksije. V sekciji Utrinki je tako na primer z rabo premišljene živalske simbolike in religioznih motivov prezentirana grotesknost lova ali slepih verovanj, vendar zgodba ne zahaja v popolno karikaturo temveč pokaže tudi na žalost, čustva, ki ležijo v ljudeh.


 


Trznil je, odprla je oko je v svojem temelju tako delo o človečnosti, o njenih sencah in svetlobah, o odnosih – njihovih potekih in iztekih – ki zaznamujejo, puščajo sled. V svojo strukturo uspe vpeljati tudi teme družbene realnosti, bolečih (zgodovinskih) kataklizem, kar naredi delo še toliko bolj živo. Gre za pisavo, ki ne »zapleta«, pleteniči, ki s prečiščeno pripovedjo in skrbno izbrano simboliko pritegne v svojo sfero, v nenavaden, kompleksen svet posameznikov in vezi med njimi.

Silvija Žnidar, 22. november 2022