Dobre knjige
4559 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Panova piščal
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,0
Št. ocen:1









Josip Osti

Panova piščal

Ljubljana, LUD Literatura, 2021

Št. strani: 90


Veronika Šoster: Veronika Šoster


Zbirka: Prišleki
Žanr: pesem

Narodnost: bosanskohercegovska književnost, slovenska književnost

Zbujen iz sanj o / pomladi, je mlad zvonček / premaknil kamen. (str. 9)

Anotacijo zapisujem (naključno?) ravno v času smrti Srečka Kosovela, pričujoča pesniška zbirka pa sega v pesnikov kraj, Tomaj. Haikuji, katerim Osti ostaja zvest, se dotaknejo vrta in Pana, ki je grški bog divjine, gozda, pastirjev, pašnikov, glasbe. Rodoviten, kot je bil Osti s haikuji, skrajno zgoščenimi japonskimi pesniškimi oblikami, s katerimi orisuje prizore iz narave, povezane s človeško notranjostjo, občutljivostjo, ranljivostjo, rahločutnostjo nenazadnje. Pomlad, zvončki, cvetovi, forzicije, hijacinte, magnolije, mandljevci, perunike so bitja, ki jim pesnik poje slavospeve. In seveda, ne more mimo glasbe, knjige ... Tudi knjigi pride njena jesen in listi orumenijo. In tako je s človekom ... Porumeni. Ga nekega dne več ni. Gre za Ostijevo osmo knjigo pesmi, v katere vpleta letne čase in prostore misli. Vseskozi v pesmih/haikujih prepleta barve, zvoke in svetlobo, kar nedvomno nakazuje na občutljivost in hkrati ljubezen do narave, prostora, v katerem je ustvarjal in živel.



Odlomek iz knjige

Morda se pesmi, / ki jih nisem napisal / spomni drug pesnik. // Mladi pesniki / se starajo. Stari pa / so večno mladi. // Že slišim veter, / ki igra na piščali / iz moje kosti. // Ne bom mrtev, ko / bom umrl, mrtev bom, ko / me pozabijo.

(str. 90)

Cobiss povezava


Ključne besede: LETNI ČASI, NARAVA


Prispeval/-a: Patricija Dodič , Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 21.6.2022 10:26:25
Zadnja sprememba: 21.6.2022 10:28:56
Število ogledov: 104



Kritike

Piše Petra Koršič


Josip Osti: Panova piščal


 


»Mladi pesniki se starajo. Stari pa so večno mladi,« piše v knjigi haikujev pesnika Josipa Ostija (1945–2021). V tomajskih vrtovih se druži z grškim mitološkim bogom Panom in njegova piščal izvablja glasbo: »Glasba nastaja iz tišine – tišina iz glasne glasbe.« Panova piščal (založba LUD Literatura, 2021) prinaša sedem razdelkov po 30 haikujev.


Zadnjo pesniško knjigo, osmo knjigo haikujev v slovenščini, je Josip Osti posvetil Urški. Že z naslovom se je poigral s starogrškim mitološkim bogom Panom, ki je bog divjine, gozda, pašnikov, čred in pastirjev, lova, tudi pastoralne glasbe in sopotnik nimfam. Povezuje se ga s pomladjo, rodovitnostjo, podoben je favnu in satirju, je sin Hermesa in nimfe Penelope. Knjiga zadnjih Ostijevih haikujev je izšla po pesnikovi smrti. Konča se z verzi: »Že slišim veter, ki igra na piščali iz moje kosti.« Sledi le še misel, haiku v ležečem oklepaju: »Ne bom mrtev, ko bom umrl, umrl bom, ko me pozabijo.« S temi verzi je pesnik, v mladosti atlet in pišoč v maternem jeziku, po prihodu v Slovenijo pa je jezik zamenjal, sklenil svojo zemeljsko pot.


Besedna ustvarjalnost Josipa Ostija v slovenščini odpira vprašanja ustvarjanja na stičišču dveh svetov, preteklega in sedanjega. Odpira vprašanja literature in kulture v jeziku, ki je drugi, po svoje tudi tuj jezik za ustvarjalca. Čeprav ga ta prostovoljno usvaja in se v njem udomačuje. Njegovo pesništvo v slovenščini ponudi tudi razmislek o vprašanjih medkulturnosti in tudi večkulturnosti, kar je danes v ospredju družbene in umetniške refleksije.


Prevajalec slovenske literature, povezovalec ljudi, jezikov in kultur ter književnik Josip Osti (1945–2021) je trinajsto pesniško knjigo Kraški Narcis (Študentska založba, 1999) napisal v slovenščini. Zanjo je prejel Veronikino nagrado. Poslovil se je od materinščine, bosanščine, »jezika spominov«, ter se udomačil in udomil v drugem jeziku – slovenščini. Ker sta bila njegova ded in oče slovenskega rodu, zanj slovenščina seveda ni bila zares tuj jezik. Med mladimi avtorji podoben primer predstavlja Natalija Milovanović (1995, Niš, Srbija), prejemnica nagrade Slovenskega knjižnega sejma 2021 za pesniško zbirko Samoumevno. Prvenec je napisala v slovenščini, čeprav ima, kakor sama pravi, več materinščin in slovenščina ni njen prvi jezik.


Čeprav je pri obeh opaziti večkulturnost, sta v kontekstu globoko usidrane nacionalne književnosti oba brez dvoma slovenska pesnika, ker je njun pesniški jezik slovenščina. Pri Milovanović je pesniško sredstvo sestavljeno iz več jezikov in njene pesmi odražajo večkulturnost, večjezičnost in sodobno nomadstvo. Osti se je leta 1999 v slovenščino preselil in z novim jezikom, ki ga je pregnetel s tematiziranjem erosa (do ljubljene ženske in/ali do življenja samega oziroma živosti), ustvaril po sarajevskem drugo pesniško življenje in ga privedel do lirske zgoščenosti haikujev. Leta 2007 je v Apokalipsini knjigi Med koprivo in križem zapisal pomenljiva haikuja, ki razkrivata njegovo poetološko naravnanost: »En moj jezik je jezik pozabe, drugi jezik spomina. Spominjam se in pozabljam hkrati v dveh jezikih.«


Ena najbolj jedrnatih pesniških oblik na svetu, kakor za haiku pravi Boris A. Novak, vsebuje tri verze. Tega se je Osti držal, večinoma tudi pravila, da je prvi 5-, drugi 7- in tretji 5-zložni verz. V zadnji knjigi je narejena vzporednica z japonskimi vrtovi, saj svoje haikuje Panove piščali Osti postavi v tomajski vrt, v katerem zgoščeno upesnjuje trenutke iz življenja narave, in sicer kot fotografije, kot zelo kratke filmčke. Tu ne gre za klasični tematski razpon letnih časov od pomladi do zime, ampak se pesnik osredini na pomlad, omeni poletje in jesen, pogosto se poigra s pomladjo v jeseni. Kakor nas učijo japonski mojstri, da je poezija vsenaokrog nas, le videti jo je treba, tako velja tudi za Ostija. Dogajanje v naravi prestavlja v trivrstičnice. Haiku naj bi duhovito in globoko ubesedil povezavo med naravo in človekovo dušo, pri Ostiju pa se oglaša tudi prvoosebni lirski glas, v ednini (in seveda v ljubezenskih pesmih tudi v dvojini, vendar so te ubeseditve v tej knjigi estetsko šibkejše, zato jih ne izpisujem, temveč nekaj edninskih):


Zavidam soncu, ko je vanj zagledanih nešteto sončnic. (str. 16)


V ptičjem petju je sporočilo, ki ga pošiljam sebi. (str. 21)


Meditiram ob Haydnu. Hkrati pa slišim glasove sinic. (str. 23)


V vaškem kalu plava zlata ribica – jaz pa brez želja. (str. 25)



Poetično vrednost malih stvari iz žive in »nežive« narave Ostijeva haikujevska poteza oživi: bodisi zvončka ali kamen, ki ga vzcveteli prvi znanilec pomladi premakne. Panova piščal tako daje slutiti, da je Osti, sedeč na svojem vrtu v Tomaju, spoštljivo opazoval neponovljivost trenutka in akterje v njem. Še več, bralec se premakne v Ostijev vrt, kjer opazuje pesnika, ki sedi na vrtu pod pergolo in haikujsko gleda okoli sebe in obenem vase. Uziranje te enkratnosti, neponovljivosti nam je pesnik odtisnil v teh 210 haikujev.


Kakor je ugotavljala Lidija Gačnik Gombač že za pesmi iz zbirke Vse ljubezni so nenavadne, pri Ostiju znake kulture zabrisujejo znaki narave. »Ostijevi haikuji so drobni biseri, ki se nizajo v večplastno ogrlico življenju (in ljubezni),« je zapisal Veno Taufer na zavihku zbirke haikujev Tomajski vrt (2007). Eros je v Panovi piščali zgoščen v razdelku Ljubezen grenkoslad, ki je posvečen erotični ljubezni z ljubljeno žensko. Letni čas je jesen. Pravilneje določi čas haiku na str. 69: pomlad sredi jeseni. Naslednji razdelek je v znamenju sanj, h katerim se je Osti mnogokrat zatekel, in sanjarjenja: »V sanjah bedim, prebujen sanjarim – na tomajskem vrtu.« In kar je Taufer ugotavljal za Tomajski vrt, namreč krožni princip narave in optimizem, velja tudi za Panovo piščal. Naj dodam, da ne smemo pozabiti na Ostijev prepoznaven smisel za humor, ki je nemalokdaj kisel ali trpek, in ponekod nakazano dvoumje tudi v haikujih Panove piščali.


»Moje pesmi mnogokrat niso pesmi; so deli neke dolge ljubezenske izjave svetu, dolg pesniški seznam ljudi in stvari, ki jih ljubim,« je misel Jana Kaplinskega, ki jo je Osti navedel v zbirki haikujev Majhna pesem. Gotovo ne naključno. V zadnjih letih je Josip Osti še posebej plodovito objavljal in tako aktivno prijateljeval z življenjem. Naj sklenem z mislijo Paula Eluarda iz Prihodnosti poezije v Kovičevem prevodu: »Le malo besed je treba, da izrazimo bistveno; samo z vsemi besedami pa bistveno lahko naredimo resnično.« Da se je izognil gostobesednosti, se je Osti posvečal haikuju, zgodbam z omejitvami. To je še ena zgodba v haikuju.

Petra Koršič, 31. julij 2022