Mieko Kawakami
Vsa moja poletja
Ljubljana, Beletrina, 2022
Št. strani: 514
Prevod: Nina Habjan Villarreal
Prevod: Domen Kavčič
Zbirka:
Knjižna zbirka Žepna Beletrina
Žanr:
družbeni roman
Narodnost: japonska književnost
Roman o ženskah
Vsa moja poletja je najuspešnejše delo japonske pesnice in pisateljice Mieko Kawakami, ki je za svoje delo prejela več nagrad. Roman je razdeljen na dva dela, v prvem delu prvoosebno pripovedovalko, ki živi v majhnem stanovanju v Tokiu, se preživlja z delom v lokalu in sanja o tem, da bi postala pisateljica, obiščeta njena sestra Makiko in nečakinja Midoriko. Makiko in najstniška hči imata že nekaj časa težaven odnos, saj Midoriko z materjo ne govori. Razlog za to izvemo iz dekletovih dnevniških zapisov, ki prekinjajo glavni tok pripovedi, njeni zapisi tako kot zgodbe vseh ženskih likov v romanu pa ponujajo vpogled v sodobno japonsko družbo, ki jo še vedno močno zaznamuje patriarhat. V drugem delu je glavna junakinja deset let starejša, medtem ji je uspelo izdati zbirko kratkih zgodb, ki je doživela precejšen uspeh, zato se zdaj lahko preživlja s pisanjem kolumn in drugih besedil, njena glavna zaposlitev pa je pisanje romana. Sprijaznila se je z dejstvom, da bo ostala samska, intenzivno pa začne razmišljati o tem, da bi imela otroka. Večino časa preživi z iskanjem informacij o možnostih umetne oploditve, tu in tam se srečuje z znankami, v pogovorih z njimi in ob spominih na lastno otroštvo, mater in babico Komi pa se srečuje z različnimi pogledi na umetno oploditev, žensko telo in materinstvo. Vse bolj se začne spraševati, kaj sploh pomeni roditi in imeti otroka, na svoji poti pa je bolj kot z odgovori soočena z dvomi. Moški v romanu ostajajo vseskozi v ozadju, vendar kljub odsotnosti – ali tudi zaradi nje – močno vplivajo na življenje žensk. Gre za izrazito ženski roman, napisan v poetičnem, deloma pogovornem jeziku, ki po eni strani ponuja prikaz japonskega načina življenja, po drugi pa odpira velika vprašanja o samem bistvu človekovega obstoja.
Odlomek iz knjigeSo bili res že tako daleč dnevi, ko smo se skupaj hodile kopat? Ko sta bili babi Komi in mama še živi, ko sva bili z Makiko še majhni, ko smo vsaka v svoj lavorček naložile milo in šampon, čez položile brisačo in se smeje podale na nočno ulico? Pordela lica so žarela iz tako goste sopare, da si se je lahko dotaknil. Dnevi, ko smo bile brez prebite pare, a smo imele življenje. In besede. In občutke, o katerih nismo niti pomislile, da bi jih prelile vanje. Za soparico je bilo vedno polno žensk. Dojenčkov in deklic in stark in ... popolnoma golih, s peno v laseh, potopljenih v vročo vodo, da bi se pogrele. Nešteto gub, strumni hrbti, sijoča polt, rokice in nogice novorojenčkov, temna znamenja in svetle pege, zaobljene lopatice – kam je šlo vse to raznorodje teles, ki se je smejalo trapastim šalam, klepetalo, se jezilo in predajalo skrbem, vendar kljub vsemu živelo za vsak nov dan? Kaj se jim je zgodilo? Mogoče so vse že mrtve. Tako kot babi Komi in mama.
(str. 270, 271)
Ključne besede:
ŽENSKI LIKI,
FEMINIZEM,
OTROCI,
OSAMLJENOST,
OPLODITEV Z BIOMEDICINSKO POMOČJO,
PISANJE,
PATRIARHAT,
MATERINSTVO,
ČLOVEŠKO TELO,
ROJSTVO
Prispeval/-a:
Maruša Mugerli Lavrenčič,
Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 5.4.2022 14:22:24
Zadnja sprememba: 25.5.2022 11:56:14
Število ogledov: 1647