Dobre knjige
4629 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

SLOVENSKI SEN: eseji o nas Očem prijazna knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Marcel Štefančič

SLOVENSKI SEN: eseji o nas

Ljubljana, UMco, 2021

Št. strani: 471


Zbirka: Angažirano
Žanr: esej, družboslovna razprava

Narodnost: slovenska književnost

FENOMENI SLOVENCEV IN SLOVENSTVA

Dvakratni Rožančev nagrajenec se z izidom knjige 32. esejev ob tridesetletnici slovenske osamosvojitve dotakne številnih pomembnih osebnosti našega časa in nekaterih nepozabnih dogodkov iz slovenske polpretekle zgodovine. S svojim pronicljivim filozofskim pogledom nanje in značilnim slikovitim pripovednim stilom, nam odstira plasti izpod površja, analizira v širšem družbenem kontekstu in nastavlja neizprosno ogledalo sodobni slovenski družbi z namenom vzpodbujanja iskrive samorefleksije. Opominja, kaj vse za nas pomenijo npr. Ivan Cankar, Aleš Debeljak, Vitomil Zupan, Ita Rina, Boštjan Hladnik, Slavoj Žižek, Janez Bermež, Anže Kopitar, Demeter Bitenc, Jernej Šugman, Kino Sloga, Bitka na Neretvi, Baška Grapa, najbolj odprta meja sploh, ženska vprašanja, razpad Jugoslavije, o žrebanju predstavnikov ljudstva in ne nazadnje »Zakaj bi se imeli fajn, če nam ni treba?« in še in še … Navdušujoče, da naša družba premore mislece njegovega kova! Je pravi vulkan nadvse zanimivega, a v glavnem pretresljivo grenkega branja, polnega dragocenih iskric.



Odlomek iz knjige

Gilead ni produkt fanatikov in pošasti, temveč ljudi, ki stojijo križem rok, oportunistov, ki jim je vseeno, pragmatikov, ki se vedno postavijo na noge, jeznih nedojebancev, ki lahko z regresijo le pridobijo, nedolžnih ljubiteljev porodne krvi, jordanov petersonov, ki oznanjajo vrnitev k spolni hierarhiji, sredincev, ki uživajo v svoji uravnoteženosti in dvoumnosti, riti, ki v vsakem stopnjevanju represije vidijo valjar, pred katerega zgolj zaradi moralnih načel že ne bodo skakali, statističnih povprečnežev, ki se vedno zlijejo z množico, večino in statusom quo, akademikov in znanstvenikov, direktorjev arhivov dvajsetega in enaindvajsetega stoletja, ki ženske vidijo kot arheologi ali mrliški ogledniki, antifeministov, ki vedno poudarijo, da je drugod še hujše, fetišistov, ki ne gredo nikamor brez svoje žene, ljubečih moških, ki »skrbijo« za ženske in ki jih mizoginija in spolna diskriminacija in spolne neenakopravnosti, ob katerih bi jim moralo biti slabo, ne skrbijo, ker jih »osebno« ne zadevajo, in žensk, ki prascem pustijo, da jih zmeljejo.
In seveda: Gilead je tudi produkt kapitalizma, neoliberalnega »podjetništva«, ki s tem, da ženske plačuje slabše od moških, blazno profitira. Podrejanje žensk je dobičkonosno! Kapitalizem se mu zlepa ne bo odpovedal. Podrejanje žensk je poslovni model.

(str. 229 – 230)

Nagrajena knjiga: 

Rožančeva nagrada/nagrada Marjana Rožanca 2014

Rožančeva nagrada/nagrada Marjana Rožanca 2016

Cobiss povezava


Ključne besede: SAMOKRITIČNOST, PARODIJA, DRUŽBENA ODGOVORNOST, ANALITIČNA FILOZOFIJA, ESEJI


Prispeval/-a: Cveta Hribernik, Knjižnica Domžale
Objavljeno: 12.3.2022 19:14:47
Zadnja sprememba: 12.3.2022 19:48:43
Število ogledov: 306



Kritike

Dobro jutro


Marcel Štefančič, jr. je za svoje esejistično delo že prejel dve Rožančevi nagradi, glede na hitrost izdajanja novih esejističnih zbirk in na pronicljivost njegove pisave pa mu še kakšna gotovo ne uide. To ni šala: v času od izida zadnje od nagrajenih zbirk – prva je bila Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014), v kateri se posveča slovenstvu v času krize, druga pa Ivan Cankar: eseji o največjem (2018), kjer poudarja, da na Cankarja nista vplivala samo simbolizem in dekadenca, temveč je njegovo ustvarjanje zaznamoval tudi film – je namreč objavil še pet knjig esejev, šesta je menda že v tisku. Dve izmed njih sta sicer res »le« kompilaciji njegovih najboljših hitov, a skepsa, s katero včasih pogledujemo izdelke na vrhu lestvic popularnosti, je pri tem bojevitem avtorju, ki je izdal že okoli sto knjig, odveč. Njegova frajerska retorika namreč ne zasenči resne predanosti raziskovanju vsake posamične tematike in razmisleka o tem, kako premleto predati bralcu. Povedano drugače: v svetu, v katerem nas oglaševanje zaznamuje na vsakem koraku, tudi takrat, ko mislimo, da ga več niti ne registriramo zares, so Štefančičevi eseji najboljša možna reklama, da to prevečkrat spregledano literarno zvrst znova približamo najširšemu krogu konzumentov.


Čemu se torej Štefančič posveča v zbirki Slovenski sen, ki je simbolično – da ne rečem (samo)ironično – izšla ob tridesetletnici slovenske osamosvojitve? Ne piše zaman v podnaslovu knjige, da gre za »eseje o nas«, a se avtor diagnoze narodnega značaja ne loteva zgolj površinsko oziroma površno. Največ veselja mu povzročajo živahni, domala poetični portreti Slovencev, navadno ustvarjalcev (in le redko ustvarjalk), ki so s svojimi nekonformističnimi odločitvami pretresali zadnja desetletja; uvodoma se denimo posveti preminulemu pesniku Alešu Debeljaku, enemu ključnih nostalgikov »ne po preteklosti, temveč po sedanjosti«, in pisatelju Vitomilu Zupanu, ki je bil pred svojim časom, »toda pred časom, ki ga potem itak nikoli ni bilo«. Ko govori o večnemu asistentu režije Petru Zlobcu, piše o »socialistični družbi, v kateri ni bil nihče to, kar je bil, kot v kapitalistični družbi, v kateri so vsi to, kar niso«, s pomočjo esejev »nogometnega aficionada« Marjana Rožanca analizira problem s »kolektivim uživanjen« v socializmu in neoliberalizmu. Ne samo, ampak tudi – s pomočjo dela in lika »patološkega arijca« Odila Globočnika, »okuženega« s slovansko in slovensko krvjo, meddrugim tematizira tudi odnos do identitete.


Za Štefančiča ni pač nobena tema premajhna: z istim zamahom se posveča vprašanju železne zavese, razpadu Jugoslavije in boju za lastništvo jugoslovanskega filma Bitka na Neretvi kot Kobalovemu plagiatu ali odločitvi slovenskega parlamentarca, da ukrade sendvič. Dlje kot ga beremo, bolj drži vodo njegova vse manj smešna hipoteza, da bi Slovenijo nemara bolje vodili izžrebani kot izvoljeni predstavniki ljudstva.


In ja, drži – če bi Štefančič svoje knjige izdajal nepodpisane, bi še vedno (iz aviona) vedeli, da so njegove. Ti eseji namreč rastejo iz primerjav življenja s filmom, pravzaprav včasih nismo povsem prepričani, kaj se je – življenje ali film – zgodilo prej. Tu so zaljubljeni teksti o snemanju Štigličevega Na svoji zemlji in Hladnikove Maškarade ter vzponu in propadu kina Sloga (»Sloga je bila Metelkova pred Metelkovo«), ko Štefančič portretira igralko Ito Rino, v resnici izvemo predvsem, da je bil film tisti, ki je tik pred zlomom svetovnega gospodarstva in vzponom diktatur »obljubljal iluzijo demokracije«. Tu je seveda tudi anekdotičen, klepetav ton, poln slenga, v slovenščini prosto živečih angleških izrazov (guilty pleasures, easy-going, money shot, pitch, fifty:fifty, fejk, rimejk, šur ...), kletvic in humorja. Zbirka Slovenski sen je še en sočen dokaz avtorjevega enciklopedičnega znanja, ki smo ga že tolikokrat doživeli enkrat v ironični, drugič tudi že v nergavi verziji, a tvori Štefančič ves čas nove povezave med različno mučnimi področji in temami in ob tem vidno uživa, zato ni težko uživati tudi bralcem. Privoščimo si, nocoj so še dovoljene sanje, zbujanje pa ne bo ne počasno ne nežno.

Maja Šučur, 3. september 2022