| Žanr | priročnik |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje |
| Prevod |
Sara Zupan |
| Spremna beseda |
Andrej Hrvatin G. William Barnard |
| Ključne besede | Klinična psihologija, Kultura in religija, psihologija, zdravila, življenje po smrti |
William A. Richards, rojen leta 1940, je pionir psihedeličnih raziskav, klinični psiholog in psihoterapevt, ki je več kot petindvajset let svojega poklicnega življenja sodeloval pri izvajanju zakonsko podprtih raziskovalnih projektov s psihedeličnimi drogami. Ker je imel, kot pravi, privilegij, da je lahko tudi sam na legalen način osebno preizkusil psihedelične snovi, je želel vsaj del izkustvenega znanja, ki ga je na ta način pridobil, deliti z drugimi. Nastala je knjiga Sveto znanje: psihedeliki in religiozne izkušnje, ki tako temelji ne le na opazovanjih številnih prostovoljcev, ki so sodelovali v raziskavi, temveč tudi na odkritjih, ki so prišla iz blodnjakov avtorjevega uma.
Knjiga je razdeljena na pet delov in ponuja obilo navdihujočih primerov spremenjenih stanj zavesti – ali, kot jih imenuje avtor, mističnih oblik zavesti –, ki so jih pod vplivom psihedeličnih drog ali enteogenov izkusili najrazličnejši ljudje, prostovoljci obeh spolov, različnih ras, izobrazbenega, poklicnega, nacionalnega in verskega porekla, stari od 24 do 81 let. Seanse so potekale v strogo nadzorovanem okolju, da se je zagotovilo največjo možno varnost in korist. Glavni enteogeni so bili potrjeni kot nestrupene in fizično nezasvajajoče snovi. Marsikomu je izkušnja olajšala preživljanje zadnjih stadijev neozdravljive bolezni, mu pomagala soočiti se z bližajočo smrtjo, še prej pa se spraviti s preživetim življenjem in sprijazniti z vsem, česar ni (več) mogoče spremeniti. Številnim so psihedelične izkušnje pomagale uvideti, kaj je v življenju resnično pomembno, mnogi so se preko njih srečali z Bogom/Božanskim/transcendenco, vsem pa so tako ali drugače spremenile in na poseben način zaznamovale življenje. Nekateri so se z njihovo pomočjo vrnili v travme iz otroštva ali se soočili z nerešenim žalovanjem, strahovi, jezo ali krivdo. Pogosto je šlo za težke izkušnje, ki pa so imele pomembno transformativno vrednost.
Knjiga je pomemben prispevek, kar se tiče rušenja tabujev na področju uporabe psihedeličnih drog v terapevtske, pa tudi verske, izobraževalne in ustvarjalne namene, ter izjemno zanimivo in privlačno branje za vse, ki so odprtega uma in jih zanima, kaj se skriva ‘onkraj’ našega vsakdanjega življenja.
Objavljeno: 13.10.2026 12:01:09
Zadnja sprememba: 13.10.2026 12:07:51
Še en klasičen primer te očitne modrosti, ki spi v mnogih, če ne celo vseh človeških umih, je zgodba o študentu teologije, ki se je marljivo posvečal podiplomskemu študiju in pri tem zanemarjal ženo in otroke. V začetku raziskovanja v Bostonu je v prostoru, urejenem kot dnevna soba, vzel LSD in z odprtimi očmi videl številne vizionarske tančice, razprostrte pred kaminom, ki so prekrivale druga drugo. Pojavile so se kot zavese med njim in gorečimi drvmi. Intuitivno jih je interpretiral kot ovire med seboj in Bogom. Počasi je z izrazitim gibanjem rok odstiral tančico za tančico, dokler ni ostala le še ena. Pripravil se je na nekaj, za kar je bil prepričan, da bo ‘velika izkušnja videnja Božjega obličja’. Odstrl je zadnjo tančico in se skoraj brutalno soočil z izjemno živo vizijo svojih treh otrok, ki jokajo za očetom.
Čeprav to ni bilo potrjeno z običajnimi metodami v družboslovnih raziskavah, naj bi solze, ki jih je v tistem trenutku prelil, z njim pretakali tudi njegovi otroci doma v New Hampshiru, ki je bil oddaljen več ur vožnje.
(str. 134)
Še eno poimenovanje, ki se mu v tej knjigi izogibam, je znana omemba spremenjenih stanj zavesti. Izraz 'spremenjeno' implicira, vsaj tako se zdi, odklon od neke idealizirane norme, ki naj bi bila zdrava osnova. […] Če so ljudje v moji psihoterapevtski praksi kdaj izrazili željo po tem, da bi bili normalni, sem včasih odgovoril: »Zakaj bi to hoteli?« Norma je neko povprečje v družbi in žal normalno vedenje za mnoge pogosto pomeni kompulzivno pridobivanje materialnih dobrin, brezmiselno gledanje televizije in pitje piva – kar ni ravno ideal, h kateremu bi morali vsi stremeti.
