Mrhovinarji starega sveta

Oče in hči živita v obalnem mestu, kjer se preživljata z ribarjenjem in občasnimi deli. Njun majhen življenjski mehurček obsega barko Kalinko, Kvarner, stanovanje, polno pomembnih in še več nepomembnih stvari, ki jih ne znata zavreči. Prav tako ne znata zavreči preteklosti, ki ju določa. Zgodbo pripoveduje hči, ki opisuje dnevno preživljanje v svetu, ki se spreminja vse okrog njiju, ne pa tudi v odnosu med očetom in hčerko. Sta stara zaveznika, ker nimata nikogar drugega. Pripadata družbi slabše situiranih ljudi, njun svet so pesmi, ribe, beloglavi orli in galebi ter morje. Nimata volje za spremembe, ki bi jima omogočila boljše življenje. Morda ga niti ne potrebujeta, saj imata vso svobodo, ki pa ju vendarle zadržuje na prostoru obalnega mesta. Mesto ima krasne zgradbe, zgodovino, pristanišče, nima pa turističnega utripa, kot ga imajo dalmatinska mesta. Na obrobju je večkrat umazano, zanemarjeno, devastirano. Nekoč je sicer obstajala želja po selitvi, a kompleksnost življenja, ki jih je dohitela, je eno, želje pa nekaj povsem drugega. Ko pridejo vojna, smrti, izguba služb, neizpolnjena ljubezen in bolezni, je pomembno samo še golo bivanje. Kljub temu se roman zaključi z upanjem na boljše življenje, kot nasprotje absurdnosti obstoja

Tea Tulić piše subtilno, mestoma poetično, čeprav se ukvarja s temami smrti, izgube, družine, identitete, nasilja. Odnose med literarnimi liki gradi počasi, a z vse večjo globino. Poleg očeta in hčerke so tu še tisti, ki so že zdavnaj zapustili svet, a v hčerini domišljiji še vztrajajo, neizpuščeni v nebo, kjer bi lahko njihove duše na krilih beloglavih orlov odpotovale v drug svet. Roman je napisan subtilno, estetsko, tudi zadržano in intimno.

Tea Tulić je priznana hrvaška pisateljica. Rodila se je leta 1978 na Reki. Njen literarni opus obsega več del (kratke zgodbe, romani), ki so prevedena v številne jezike. Življenje posveča delu na kulturnem področju. Je predsednica združenja Katapult in programska koordinatorka združenja Molekula.