Moj prvi konec sveta

Literarna dela, ki se dotikajo holokavstva za časa druge svetovne vojne, so pogosto postavljena v nacistična taborišča smrti, kjer so bili jetniki na lastne oči priča najbolj grozovitim in sprevrženim vojnim zločinom. Poljska pisateljica židovskih korenin Ida Fink (1921-2011), ki se po mnenju Nacionalnega židovskega knjižnega centra v New Yorku uvršča med stote najpomembnejše židovske literate vseh časov, se je bralcem najbolj zapisala v spomin s svojo avtobiografsko kratko prozo, še posebej z zbirko Moj prvi konec sveta, ki predstavi grozote holokavsta na nekoliko drugačen način. Zbrane zgodbe se odvijajo v židovskih getih, kjer nedolžni civilisti s strahom pričakujejo usodni trenutek, ko jih bo okupatorska nemška vojska aretirala in odpeljala v taborišče smrti. Finkova se bolj kot neposrednim opisom nasilja posveča intimnim utrinkom iz življenja povsem običajnih ljudi, ki v duhu pogosto stojijo nekje med spominom in pozabo, kar se preslika tudi v njihova poznejša življenja. Bralec je skupaj z liki postavljen v svet vojnega uničenja, boja za preživetje in redkih trenutkov čustvenega premirja, vsaka zgodba v zbirki pa predstavlja srhljiv mozaik časa, ki bi ga mnogi radi pozabili, vendar ga ne smejo, saj je ponavljajoča zgodovina vedno najbolj strog učitelj.