| Žanr | mladinski roman, problemski roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2026 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Zorenja+ |
| Prevod |
Jedrt Maležič |
| Spremna beseda |
Mateja Hudoklin |
| Ključne besede | 21. stoletje, Dekleta, Duševna stiska, Homoseksualke, Matere, Odraščanje, Samomori, Žalovanje |
Roman A mi oprostiš? pripoveduje zgodbo najstnice Elisse, ki se po materinem samomoru znajde v globoki čustveni stiski. Njena mati je bila čustveno neuravnovešena, pogosto izjemno nestabilna in ujeta v svoje notranje težave, zaradi katerih ni zmogla najti miru. Ko si vzame življenje v domači kopalnici, Eli za seboj pusti veliko praznino, bolečino in občutek krivde.
Svet, ki ga je Eli nekoč poznala, se ji sesuje, zato izgubi zaupanje v ljudi, v ljubezen in tudi sama vase. Slabo se razume z očetom in njegovo novo partnerico Iris, ki jo dojema kot vsiljivko. Zaradi notranje bolečine se vse bolj zapira vase, postaja samodestruktivna obenem pa si želi, da bi jo nekdo resnično razumel.
Edino pravo oporo najde v prijateljici Manon, ob kateri prvič po dolgem času začuti toplino, varnost in možnost, da bi znova zaupala življenju. Skozi njun odnos počasi spoznava, da ne more živeti le v preteklosti in da mora najprej odpustiti sebi.
Knjiga zelo realistično prikazuje žalovanje mladostnika po izgubi bližnje osebe ter občutke osamljenosti, jeze, strahu in negotovosti. Hkrati govori tudi o odpuščanju, sprejemanju bolečine in počasnem iskanju poti nazaj v življenje.
Objavljeno: 13.05.2026 10:09:46
Zadnja sprememba: 13.05.2026 11:04:46
Mama mi ni nikoli rekla, da je življenje težko, da se je treba boriti. Ni bila bojevnica.
Spomnim se, da nikdar ni vpila. Kadar sem jo prizadela, mi je namenila takšen pogled, da sem tako močno obžalovala, da bi ji dala vse, ko bi le lahko izbrisala svoje dejanje – vse svoje punčke, vse svoje igrače.
Pa vendar sem jo znova prizadela.
Nisem mogla drugače. Bila sem otrok, premikala sem se sem ter tja, kaj pokvarila, jokala, kaj razbila. Ampak v določenih trenutkih sem jo čutila, njena koža je bila tako razgaljena, da bi morala prenehati živeti, če naj je ne bi odrgnila. Vsak moj premik, vsaka od mojih besed, celo moj glas, vse je bilo zanjo preveč.
Ta ženska je bila moja mama. Ničesar nisem znala storiti, da bi jo zaščitila. Pa vendar mislim, da sem storila vse, kar je bilo v moji moči.
(str. 21)
