Hočem umreti, a še vedno hočem jesti topoki

Južnokorejska pisateljica Baek Sehee je zaslovela z iskrenim pisanjem o duševnem zdravju, predvsem o svoji dolgotrajni obliki depresije. Po študiju kreativnega pisanja je nekaj časa delala v založništvu, nato pa začela zapisovati pogovore s svojim psihiatrom in lastna razmišljanja o vsakdanjih občutkih tesnobe, dvomih ter pritiskih sodobnega življenja. Prav iz teh zapisov je nastala njena druga knjiga Hočem umreti, a še vedno hočem jesti topoki, nadaljevanje uspešnice, ki je bralce po svetu pritegnila s svojo iskrenostjo in ranljivostjo.

V knjigi avtorica nadaljuje pripoved o svoji poti skozi psihoterapijo. Zapisuje pogovore s terapevtom in svoja razmišljanja med posameznimi srečanji. Bralcu razkriva, kako pogosto dvomi vase, kako jo spremljajo občutki praznine in nezadostnosti ter kako težko je včasih prepoznati lastne potrebe in čustva. Pogovori so preprosti, vendar zelo neposredni, saj avtorica odkrito govori o tem, kaj jo skrbi, kaj jo utruja in zakaj se včasih počuti, kot da ne zna živeti tako kot drugi. Terapevt ji pri tem pomaga razumeti njene miselne vzorce in jo spodbuja, da poskuša na sebe pogledati z več razumevanja in manj samokritičnosti.

Posebnost knjige je njena realističnost. Avtorica ne prikazuje psihoterapije kot hitre poti do sreče, temveč kot dolgotrajen proces, poln majhnih korakov, dvomov in tudi nazadovanj. Včasih ima občutek, da se nič ne spremeni, drugič pa opazi majhne premike v načinu razmišljanja ali v tem, kako se odziva na vsakodnevne situacije. Prav ti drobni trenutki razumevanja kažejo, da je okrevanje pogosto počasno, vendar vseeno mogoče.

Naslov knjige simbolično izraža notranji konflikt, ki ga doživlja veliko ljudi z depresijo. Po eni strani se lahko pojavijo misli o tem, da bi človek rad pobegnil od življenja ali od lastnih občutkov, po drugi strani pa še vedno obstajajo majhne želje in radosti, ki nas povezujejo z življenjem. Preprosta želja po priljubljeni korejski jedi – topokiju – tako predstavlja simbol majhnih trenutkov veselja, ki lahko obstajajo tudi v težkih obdobjih.

Knjiga je napisana v preprostem, iskrenem in zelo človeškem tonu, zaradi česar se mnogi bralci v avtoričinih mislih zlahka prepoznajo. Njene izkušnje niso pomembne le za ljudi, ki se spopadajo z depresijo, temveč tudi za vse, ki se kdaj počutijo negotove, preobremenjene ali premalo dobre. Prav zato je knjiga dragoceno branje za vsakogar. Bralca spodbuja, da se za trenutek ustavi in razmisli o svojih občutkih, strahovih in ranah ter da se nauči biti do sebe nekoliko bolj potrpežljiv in sočuten. Čeprav ne ponuja enostavnih odgovorov, nas opomni, da je že samo razumevanje lastnih misli lahko prvi korak k spremembi.